Leta 1977 nihče ni smel manjkati, ko je Tito z delavci praznoval na Joštu. Še cesto so razširili, da je limuzina prispela gor in trlo se je ljudi. Pa prej in kasneje tudi. Tradicija pač. Zakaj so tradicije? Da se jih prekine in nastanejo nove. DANES NI NA JOŠTU NOBENE PROSLAVE DELAVSKEGA PRAZNIKA! Tradicijo je končal tisti sindikat, ki je na račun novih časov ob osamosvojitvi in kasneje dobil ogromno premoženje (kot Delavski dom v Kranju, na primer...). Danes (naj mi oprostijo, če je drugače) jih skoraj ni videti, slišati. Ker je pač s sindikati tako, da so najbolj hrupni, ko je kaj narobe! In v Kranju ni z delavstvom in njegovimi težavami - nobenih težav!? LEPO, ČE JE TAKO - NAŠA MLADOST PA JE BILA TUDI V TEM, DA SMO ŠLI GOR PRIŽGAT JRES ALI PA PRVEGA MAJA NA POHOD. NE SPOMNIM SE, DA BI KDAJ SLIŠAL BESEDICO GOVORANC, SE PA SPOMNIM, DA JE BIL VČASIH PRIHOD Z JOŠTA V DRUGAČNEM STANJU KOT ODHOD TJA GOR. LEPO JE BILO. Delavskega praznika na Joštu ni več in ga verjetno nikdar ne bo. Če je včasih bilo v duhu časa treba gor, če si sedel v prvih vrstah, je prav tako. AMPAK TJA GOR SMO ŠLI, DA SMO SE SREČALI, NE DA BI PODPIRALI TAKRATNO OBLAST ALI CELO ZARADI KAKE IDEOLOGIJE. NEKAJ JE BILO GOTOVO: SINDIKATI SO BILI MOČNI. NE ZARADI SVINJSKIH POLOVIC PO UGODNI CENI, ZARADI SVOJE VLOGE V USTROJU REŽIMA, KI GA JE VODILA PARTIJA. Najbolj viden kranjski politik tistih časov je bil pokojni VINKO HAFNER, ki je v jugoslovanskem merilu pomenil veliko prav kot sindikalist. Zanimivo: po koncu njegbovega časa je mirno odšel v pokoj, nikdar ni mešal štren, nikdar jokal za socializmom in ni imel ne vile, ne mercedesa...PA NIČ IDEALIZIRANJA MINULIH DESETLETIJ - SO IMELA DOBRE IN SLABE VSEBINE. NO, ZA NEKAJ SEM PREPRIČAN, DA JE BILO DOBRO IN ČLOVEŠKO - ZA NAGELJ V GUMBNICI OB PRVEM MAJU... (Mimogrede in ponovno: Kranj je tudi tu le provinca...v prestolnici še upajo proslaviti 1. maj s srečanjem na Rožniku...pa še marsikje drugod tudi...mi pa?)