Messi. Vsakič, ko gre od doma, ima lahko v glavi tole misel: koliko jih bo danes zadolženih, da me tepe, onesposobi, onemogoči? Marsikdo bo rekel - plačan je za to in to bajno plačan. Res je. A ima še eno podlago vse skupaj. Odziv. Padeš enkrat, udari te enkrat, padeš dvakrat.... in tako dalje 1000x na leto, na sezono. Tepejo, spotikajo, namenoma, po nerodnosti. Messi pa ne udari nazaj. Zato je to on. In ni edini, a je najbolj očiten in prepoznaven. Daleč od tega, da bi si lastil sodbo o tem, kdo je in kdo ni pravi, a njegove reakcije so nadčloveške. Zdrži.
V sredo bom Messija videl na delu. San Siro, Giuseppe Meazza. Milano. Lepi spomini: ne tako dolgo nazaj sem gledal tam Barcelono, Arsenal, tudi Inter. Tam je Triglav doživel, da so mu priškrnili vrata v svet glamourja. Pri Agostinu sem večerjal z gospodom Braido, legendarnim Naletom. Za sosednjo mizo Kaka Kaladze. Milanello? Stisk roke z "misterjem" Ancelottijem, kosilo pa v prijateljskem okolju z Nesto, Gattusom - kje so že oni? Kje je Kaka? Toda človek preprosto mora slediti svojim sanjam - izpustiti Messija in ostale čarovnike v tej katedrali nogometa? Nikakor ne. Ne, tokrat ne bo treba na Via Turatti in gospod Galliani se ne bo fotografiral kapo Triglava. O tempora....
In če bom Messija (zadnjič sem decembra gledal, kako je porazil Falcaa na Camp Nouu...) znova lahko videl res čisto od blizu v akciji, ostaja še premislek o Massijih tega sveta. Ki ne zdržijo, ko so tepeni in so oholi, ko zmagujejo. Zato seveda Massiji ne dosežejo karizme. Zato je Messi priljubljen, Christiano pa ne. Zato je Mourinho lahko genij, a ni Guardiola. Kajti, ko nas vse olupiš (z Messiji in Massiji in vsemi nami, navijači, vred), ostanemo to kar pač smo: ljudje z vrlinami in napakami. Najhuje pa je, če si suženj slehernega gospodarja, sluga vseh gospodov, če si brezbarven in vsebarven, če nisi ne Messi, ne Massi. Če si vse življenje želiš, a nikoli ne zmoreš. Ne zbereš poguma. Ne prave besede, ne kretnje. Nič. Če ne znaš udariti kot Massi in ne zdržati kot Messi. Tega me je bilo zase vedno najbolj strah - biti "misija nemogoče". Kajti konec koncev: Messi in Massi štrlita iz sivine, kajne?
