Priznam: imel sem VIP karto. Tako, za fuzbal. Poslala mi jo je NZS, ker sem bil očitno vreden te časti. Nikoli se zanjo nisem potegoval, še manj spraševal, zakaj sem si jo zaslužil. Vedno pa sem se spraševal, kdo vse jo dobi in dobil odgovore v Stožicah. Tam sem srečal like iz nogometa in take povsem izven. Vedno ene in iste zaslužne in ugledne. Priznam (in trdim, da ni priče za nasprotno dejstvo), da nisem mogel - morda tudi zaradi tega - požreti niti enega grižljaja tam v stoje in gledati, kdo vse so "fuzbalski VIP-ovci"....Pa ne, da bi se sam imel za zaslužnega, drugim pa tega ne privoščil - le pisana pahljača nogometnih čudakov se je mešala z odsluženimi asi, kvazi funkcionarji drugih športov. Osnovno vprašanje: ali je to res krema, ki jo nogomet lahko privabi!?

Seveda z odhodom iz nogometa poštar ni več nosil vstopnice. Logično, tudi med rajo je fuzbal enak, užitek pa še lepši. Se spomnim, ko sem bil nekoč kot predsednik mladinske komisije NZS na mladinski tekmi v Bolgariji (prva uradna kvalifikacijska tekma katerekoli reprezentance Slovenije) in sem skoraj skočil do stropa, ko smo obdržali ničlo. So me hitro podučili, da se v loži skriva čustva, da se ne veseli pretirano....

Bojda je bil na tekmi med VIP-ovci v Stožicah tudi nedavno obtoženi in nikdar obsojeni gangster. Tudi "biznismen". Bogat človek. Kdo ga je tja povabil, v bližino predsednice vlade in župana Ljubljane in ministra za šport in...? Morda je bil v bližini, ker si je za 160 evrov (poslovni klub NZS) kupil ustrezno vstopnico? Morda se je imel kaj pogovoriti z odvetnikom, šefom družbe Čeferin? Morda je preprosto prišel navijat za Slovenijo, ki ga je izpustila iz pripora na prostost in oprostila obtožb?

Žal prisotnosti ni mogoče100% preveriti. Mi je pa zdaj prav všeč, da VIP vstopnice že dolgo ne dobim več. Povej mi, s kom se družiš in povem ti kdo si in kam spadaš - pravijo za "Vipovce" vseh vrst. Tako dobro se počutim, ker mi ni treba slediti temu. In tako odlično se zabavam, ko dojamem, da so mojo odstranitev iz VIP tribune v praksi tako dobro sprejeli liki iz mojega okolja. Če so še nekaj časa nazaj oblekli za srečanje z mano smehljaj na obraz in vrat malce upognili, me zdaj prezrejo. Kot poštar z VIP karto za srečanje z gangsterjem. Nauk vse zgodbe pa je seveda nekje drugje: ne kdo pride v VIP ložo, koliko jih pride sedet tja med rajo odloča o nogometu, kajne?