Kdor je v torek zvečer tudi povsem nepristransko preko tv ekrana kukal v Dortmund, v Nemčijo, je kukal v drugačen svet. Ne zaradi žoge, fuzbala (to je - če niste vedeli - balkanski šport), zaradi ljudi je bilo dobro vse to videti. Niso vsi bogati, niso vsi poznavalci žoge in vsega okoli nje - imajo pa radi svoje mesto, okolje in to izražajo skozi ljubezen do kluba. Zanj navijajo pošteno, brez incidentov, a fanatično pripadno.
Bi Kranjčani in Kranjčanke navijali tako za naš klub? V podvodnem hokeju, če že nogomet mora biti pastorek kranjske športne oligarhije? Bi znali izraziti pripadnost nečemu, kar občuduje ves svet? Imel sem srečo biti tam. Na prav tako pomembni tekmi. 80 000 ljudi. Pa nič pretepov, incidentov, petard, raket, samo pripadnost in njene pojavne oblike.
Zato je prav, da nekdo (tam zgoraj?) to vidi in nagradi. Pa ne, da nasprotnik ni zaslužil. Le preprosta ločnica je bila jasna: take pripadnosti, take ljubezni do nečesa kar je tvoje, iz tvojega okolja, ni pogosto videti. In ljudje, ki zaslužijo x krat manj od tistega, ki brcne žogo mimo gola, prepoznajo to energijo tudi na igrišču. In jo nagradijo.
Dortmund, Signal Iduna arena. Zgodba o pripadnosti in energiji in sprostitvi.Kajti kamere niso pokazale, da bi kdo vstal v 90. minuti, ko je bila zmaga še iluzija. Ostali so in trpeli, da bi bilo potem nagrajeni. Kajti sloviti nogometaš Garry Linaker je nekoč dejal: "Nogomet je igra 11:11, nato pa v zadnji minuti zmagajo Nemci!" Ko sem bil tam, sem dojel in sprejel in spoznal, da je lepo ljubiti svoje mesto in svoj klub in svoje dosežke. Kranj? Nesmiselna primerjava? Vsekakor pri velikosti stadiona, številu prebivalcev, moči gospodarstva? Ampak kdo hudiča nam prepoveduje pripadnost?
