Nenavadno je, če človek pristane na drugi strani: prej si pisal o tujni nesreči, zdaj drugi pišejo o tvoji. Podtaknjeni požar pri novinarju? Udarna novica! Seveda vedno s kančkom novinarskega dvoma: kaj pa če je težil sosedu ali je dolžan komu in so se ga lotili po tej plati? Kaj pa če ni on tarča, ampak....?
Danes je svetovni dan novinarske svobode. In me je poklical kolega Samo Trtnik z Večera. Da o tem piše in se mu moj primer zdi zanimiv, ker je letos - v svetu - v ospredju varnost novinarjev. In OZN v svojem sporočilu ob tem dnevu terja, da je "sleherni napad na novinarja policijsko raziskan"! In pri nas? Ko sem poslal kolegu na Štajersko odgovore, sem slutil, da vsaj en delček ne bo v redu. Ker je opredeljeval moj odnos do društva novinarjev kjer sem bivši član. In do predsednika, ki je aktivni član. Če gre za lastninjenje njegovega časopisa in njegovo službico. Če gre za goreče vozilo novinarja nekje v provinci, ni tako goreč. In mi je kolega z Večera zagotovil, da z objavo ni problema. Ker sem jo jaz vezal na takšno osnovo: objaviti vse, ali pa nič. In je bil - nič. Da počiš od smeha: na dan prizadevanj za novinarsko varnost se je zgodila mala cenzura (ne)varnosti. In vem, da mi bo kolega sporočil, da moje izjave niso bile "v kontekstu", da niso sodile v tekst - seveda pa trapasti računalnik hrani celotno korespondenco.
Odzivov je bilo sicer več. Predstavnik svetovne organizacije Novinarji brez meja me je tudi poklical in zagotovil, da bo to svetovno združenje obveščeno in...Lepo. Pa še kak medijski odziv je bil, konec koncev bi sam verjetno ravnal enako, če bi se to zgodilo drugemu. Primer Večerove obdelave tematike in molk DNS tako ob napadu kot kasneje pa je seveda najbolj zgovorna kulisa stanja pri nas. Ne v novinarstvu, nasploh. Kajti sam nisem nikogar klical in hlastal po medijski zaščiti. Češ, zgodilo se je novinarju, naj se trese Slovenija in svet. Nisem bil "miropetek". Dopuščal sem in dopuščam vse možne okoliščine napada. Ko pa sem vprašan o tem, odgovorim. In potem odgovori izginejo. Niso v kontekstu. In Društvo novinarjev Slovenije pogumno bije svoje bitke naprej. In novinarji javkamo, kako hudo nam je. Res, najboljšo ilustracijo našega boja za varnost novinarjev, za medijsko svobodo, je primer "objave" v Večeru. In sem kolegu iskreno čestital.
Od nekdaj sem bil prepričan, da je povsem nepomembno kakšno delo opravljaš. Pomembno je samo, kakšen človek si. Zato sem o novinarstvu (posebej pri nas) sleherno iluzijo izgubil tako zgodaj, da je noben ogenj ne more sežgati. Ker je preprosto ni... in priznam: nikdar mi ni bilo žal.