Človek doživi vsemogoče. Celo v nogometu. Ko je letalo iz Trsta v Atene moralo pristati v Napoliju, smo doživeli ljubezen in sovraštvo. Ljubezen do AC Milan, ki je kasneje v Atenah osvojil nekaj kar je izgubil dve leti prej. In sovraštvo, ko je grozilo, da bomo tekmo gledali v Napoliju na letališču, namesto v Atenah. Bilo je res napeto, lovili smo ure in kasneje je bilo vse poplačano z dogodkom, ki nam je vsem ostal v spominu: Milan je zmagal in po tekmi smo sedeli v Plaki (četrt za zabavo v Atenah), okoli nas Angleži in nenadoma je po ulici prišla večja skupina Italijanov. Vsi smo na tihem pričakovali vsaj prepir, zmerjanje, če ne kaj hujšega. Liverpoolovi navijači pa so stopili v špalir in ploskali zmagovalcem. Nepozaben prizor... Ja, nogomet je res magičen - ta zgodba pa je imela uvod v vprašanju: "Zakaj Angleži zdaj pojejo?" Bilo je dve leti prej, prizorišče Istanbul, Liverpool je ob polčasu zaostajal z 0:3. Toda njegovi navijači s slovitega Anfielda, s še bolj slovite tribune Koop so peli. Ves čas. Ne samo med tekmo, ob polčasu. Vsi. Odmevalo je do neba, pesem je bila seveda tista You never.... - toda česa takega res ne doživiš pogosto. Energija se je naselila med igralce, na koncu je bilo 3:3 in zmaga Angležev po 11m. Nepozabno, primerljivo samo z Barcelono 1999. Ti dve tekmi sta najboljši ilustraciji magičnosti Lige prvakov - vzdušja tekem, ki odhajajo v legendo. Takrat v Istanbulu smo vedeli, da smo priče nečemu težko ponovljivemu.
Danes je zgodba drugačna, nemška. Ko sem lani na Signal Iduna areni prvič doživel, kaj njim pomeni Borussia in kakšno pripadnost čutijo, je bil nasprotnik isti - Bayern. Tekma je odločala o naslovu državnega prvaka, drugem po vrsti za rumeno-črne. Bilo je nepozabno. Zato si danes vsi želimo dobrega nogometa in ni potrebno navijati za nobeno ekipo, da bomo razumeli strast do igre. Sam bom držal pesti za rumeno-črne. Ne zaradi kakega posebnega razloga, zaradi tega, ker sem na licu mesta dojel, kakšno srečo bodo prinesli ljudem, ki so s srcem in dušo z njimi. In čisto potihem si želim, da bi kdaj v tem mestu in s tem našim Triglavom zmogli doseči samo ščepec vsega tega. Uživajmo!
