Šport je včasih ogledalo življenja. Vam gre na jok, če tam v New Yorku ne igra košarke Beno U.? Se vam milo stori, če bo pogodbo spet tam doli podpisal Saša V.? Samo dva od tistih, ki sta slovenski državi rekla ne. Nista nastopila za reprezentanco svoje države, ko ju je slednja potrebovala. In danes nas pitajo z usodama profijev, ki jima želim vse najboljše. Le ne zanimata me več. Niti toliko kot ju ni zanimala moja država, ki sta ji odrekla svoj nastop. Okoliščine? Me ne zanimajo. Zamere? Me ne zanimajo. Ne igrata za posameznike, ampak za grb, zastavo, narod, državo.
V teh dneh je tenisač iz Žirovnice tvegal svoje zdravje, kariero in še kaj zato, da je držal lopar v rokah in pomagal k zmagi nad Portugalsko. Odločilno? Prav verjetno: neki Bedene in neki Rola nista hotela igrati za državo, zato je bil dvoboj dvojic (ob nespornem Kavčiču kot jamstvu za dve zmagi) odločilen. In tam je nastopil Grega Žemlja. Pustimo ob strani, kaj vse je tvegal (drugače že lep čas ne nastopa) in koliko je pomagal. Grega je Slovenec, Slovenec z veliko začetnico.
Bližajo se olimpijske igre. Morda bodo kolajne, morda ne. Morda bo Tina zmagala, morda ne. Vseeno: dražli bomo pesti za vse, tudi tiste, ki so daleč od kolajn. Imam pa eno prošnjo: naj mikrofoni in kamere pustijo lepo pri miru možakarja, ki ne izpusti priložnosti, da svoj interes, svoj enormni ego in svoje računice postavi na prvo mesto. In pri tem Slovenije in Slovencev ne štedi. Saj vemo, kdo je. Vse priznanje za uspehe, samo pri miru ga lepo pustite. Ni naš in mi nismo njegovi. Takih je v našem športu vse več. Žal.