Vedno sem občudoval rumeno-črno dekoracijo stadiona Borussie iz Dortmunda. Nekoč sem na smučanju sedel na sedežnici z gospodom, malce sva poklepetala: "Teden dni sem tukaj, jutri grem domov," je dejal. "Jutri je petek - meni se teden izteče v soboto," sem dostavil. "Tudi meni. Ampak v soboto se začne Bundesliga in jaz sem iz Dortmunda!" je bil odgovor. Če si iz Dortmunda, potem si v soboto na tekmi - si reče vedno okoli 80 000 ljudi. Stadion je razprodan za vse tekme, nasprotnik ni pomemben.
Ali pač: v sredo je pomemben. Igra se tekma leta na klubski ravni. Zmaga Borussie je velik korak do osvojitve drugega prvenstva po vrsti kar je v Nemčiji ob Bayernu vedno podvig. Zmaga Bayerna je plus za Bavarce, ki imajo malo lažji razpored. Ko sem iskal pot do Signal Iduna Arene (prej Westfallen...), ni bilo lahko. Za to, da se bom stopil z množico na tem res izjemnem stadionu, se je bilo treba potruditi. Ker je tekma kot taka v ospredju lige, ki napreduje in postaja konkurenčna. Zame je od nekdaj takoj za špansko in angleško, italijanske dolgočasnosti z malo golov nisem nikoli preveč cenil - francoska in ostale lige pa tudi niso kos nemški. Morda je manj navideznih zvezdnikov, zato pa ogromno želje, golov, negotovosti + fantastična organizacija, mediji, odlični objekti.
Obisk Dortmunda je torej nogometna nagrada za tistega, ki ima rad bistvo nogometa. Tam je namreč podobno kot s Schalkejem v Gelsenkirchnu: pripadnost je res fanatična in zato je poslovanje Borussije kot tudi njen nogomet vpeto v ta interes, v to armado navijačev, ki vsako tekmo vzamejo kot dogodek in seveda del prostega časa. Nogomet je v Nemčiji kot povsod velik posel, a ima svojo dušo: igra se odprto in iz lige lahko izpadejo tudi velikani kot Hamburg, Hertha, Koln! Prav zaradi teh okoliščin, me je stadion z rumeno-črnim valovanjem vedno privlačil in tokrat se mi bo uresničila življenjska želja. Ni jih več veliko v Evropi, ki bi me čakali s svojim magnetizmom nogometnega spektakla....
