Nepozabno? Fantastično? Nenadkriljivo? Besede so premalo. To, kar je v sredo zvečer ponudila Signal Iduna Arena in kar je ponujal nogomet, je bilo celo za sladokusce preveč. Veliko preveč: najprej nogomet brez sovraštva, mržnje, nasilja, neumnosti navijačev. Potem: nogomet z dramo, igro, zatpletom in razpletom. In ne nazadnje: organizacija, sistem, popolnost nemške preciznosti.

Toda geslo Borussie je - Echte Liebe in prava, pristna ljubezen je bila tu čez vse. To, kar ponuja ta zame zdaj nesporno kultni stadion, ne ponuja ne Camp Nou, ne San Siro, ne Old Trafford. Morda je blizu še Anfield, morda so slovenski navijači kdaj prinesli s sabo tak nogometni orgazem: popolno sožitje med navijači in ekipo, med slehernim igralcem in slehernim gledalcem. Kaj takega še nisem doživel in nasprotniki so bili pri tem enakovreden del kljub manjšemu številu.

Signal Iduna je magična. Prevoz, prehrana, pijača, red, sistem - vse kar navijač občuti, je delovalo ob 80 720 gledalcev vrhunsko. Lažje si prišel na tribuno kot v Ljubljani, da o zmedah v Beogradu in še kje ne pišem. In nasilja ni. Zato tja pridejo starši, z otroki, vse družine. Na posebno družinsko tribuno pridejo tisti z najmlajšimi. In najbolj strastni so na jugu, na sloviti tribuni kjer rumeno-črno valovanje predstavlja pojem navijanja, pripadnosti.

Učna ura je to. V mestu navijači obeh ekip v istem lokalu, zbadljivke in šale in pesmi ne presežejo nikdar meje dobrega okusa. Dortmund diha z Borussio, povsod so simboli tega sožitja. Jasno: uspehi pritegnejo vse, a kultura nemškega nogometa ni samo Dortmund, so mnoga druga podobna mesta. Le zmage so zdaj ločnica in kultni trener, ki skoči, ko zabijejo gol. In skače veliko, stalno.

Nisem mogel verjeti, da je bilo treba v Dortmund, da dejansko lahko dojameš bogastvo, ki ga prinaša igra+njene kulise. Res je, sedel sem v VIP loži San Bernabeua in bil na otvoritvi Allianz Arene. Res je, srečal sem Zidana, Rivellina, Kako, Camacha, Roneya, Messija, Stoičkova in .... saj ni važno. Tokrat sem srečal nogomet, prvinski in pravi užitek. Ne brezmejni fanatizem, ne sovraštvo, samo in samo in samo nogomet - lep, čudežno privlačen! Zame bo ostal Dortumnd in obračun desetletja med Borussio in Bayernom ob boku El Classicom, finalom SP in EP in Lige prvakov in le s Slovenijo in za Slovenijo ter Triglav sem čutil močneje. Tokrat sem bil "tretji človek", tujec. A me je Echte Liebe prevzela: geslo o ljubezni do kluba in nogometa je tam gori, na nemških Jesenicah tudi visoka pesem, prava oda nekemu dojemanju športa, nogometa.

Ko sem odhajal s stadiona, sem bil srečen. Taka doživetja človek shrani predvsem vase, a je o njih treba kaj povedati in zapisati. Kajti: to je lahko vsem nam zgled.