Če ima človek srečo, potem vidi na nogometni zelenici, kako Nemci (Bayern) izgubijo finale lige prvakov v zadnji sekundi in jokajo kot navadno jokajo njihovi nasprotniki (v Barceloni 1999). Če ima še večjo srečo, potem vidi in sliši navijače Liverpoola v Carigradu, ko med polčasom pojejo kot bi vodili 3:0, a dejansko vodi nasprotnik. Zaključek je epski: zmaga rdečih po 11m, finale vseh final. In če vidiš še v Rimu, kako Angležem zabije mali Messi z glavo, si /nogometno, jasno/ srečen. In če si si ogledal Jana Oblaka v Madridu in Barceloni, ko je krotil Messija, Suareza, Neymarja in že prej Ronalda /takrat je svet opozoril nase, ko mu je bil Ronaldo iz oči v oči/, si lahko zadovoljen. Četudi bomo jutri doma pred televizorji gledali že videno (dvoboj madridskih klubov težko jemljemo za nekaj posebnega, atraktivnega), je doživetje lahko edinstveno: naš slovenski gorenjski fant bo lahko osvojil tisto, kar ni še nihče. Če si imel srečo in si na istem stadionu v Milanu videl, kako je Kahn ubranil 11m Zahoviću, ki je tik pred koncem imel še "zicer" na nogi, potem si imel tudi nesrečo: Valencia našega asa je izgubila, kot je nekoč Sampdoria v finalu s Srečkom Katancem! Tokrat pa bomo vsi Jan Oblak, gorenjski junak svetovnih dimenzij. Če mu bo uspelo, bo to podvig podvigov slovenskih nogometašev v tujih ekipah. In če je človek videl v živo 9 final, potem s toliko več navijašega srca pričakuje dogodek, ki ga bo videl ves svet. In skočili bomo iz naslanjačev, če....
