Po proslavi je spregovorilo orožje in bil je nov dan. Kdor je doživel vojno pred četrt stoletja, se verjetno spomni kje je bil in kaj je počel. Bili so, ki so takoj zbežali čez mejo, bili so junaki in seveda tudi taki, ki so junaki postali kasneje. Lepo je, če ima človek dokuemntiran spomin, kaj je delal inkako doživel vojne dni. To je treba napisati zato, ker bo od jutri naprej še več takih, ki so nam priborili osamosvojitev. Ki so zaslužni za našo svobodo in državo in sploh vse. Ki so zase prepričani, da jih ne cenimo dovolj, a oni so nam dali vse in še več.
Nekaj nas je tudi takih, ki smo tiste dni preprosto delali svoje delo. Ki je bilo lahko tudi neposredno povezano z vojno. In smo včerajšnje prijatelje in znance našli na drugi strani in smo se gledali tudi čez mušico na puški. Zato je lepo in dobro, če je šel človek takrat spat s skrbjo za jutri, a pomirjen, da je svoje skušal narediti. In zato je toliko bolje, če ima enak občutek tudi zdaj. Ni mu treba vpiti, da je osamosvojitelj in osvoboditelj, ker to počenjajo iz leta v leto isti in tisti, ki bi radi (ali pa jim je že uspelo) tiste dni unovčili kakorkoli in kjerkoli.
Če imaš srečo, da imaš nazoren in jasen in očiten spomin na čas, ko je nastajala Slovenija, nisi nič bolj pomemben in nič več vreden. Preprosto se lahko kdaj pa kdaj (pa čeprav po četrt stoletja) spomniš, da veš kje si bil in kaj si počel. Čisto običajen občutek je to, a ob poplavi tistih, ki si morajo to najprej izmisliti in potem kričijo čez vse, je še kako dragocen.
Da bi le ne bilo nikoli več treba imeti spominov na vojno.
TRMATOR