Včasih se človek mora odzvati. Ne sme biti tiho. Ko sem prebral voščilnico državnega sekretarja na ministrstvu za izobraževanje iz kvote SD, sem bil prepričan, da nekdo provocira. Da draži tiste, ki jim pač Božič je kar pač je. Potem se je gospod oglasil, da je bil narobe razumljen, ker je pač le vzel citati iz filma Sam doma.
Za Božič so (bili) mnogi sami doma. Dali bi marsikaj, da ne bi bili. Da bi jim Božič popestril kdo od bližnjih ali pa samo kako človeško bitje. Vsiljevati božična čustva takim je nedostojno, ker smo se mi zbrali, jedli in pili in ... eni so tudi molili, jaz nisem. Toda spoštovanja do tega sem se pa naučil: pa sem včasih ravnal drugače in se na božičnost v slovenskem narodu požvižgal. Tako še danes ne trdim, da so čustva obvezna, da je božično razpoloženje nekaj višjega, posebnega ipd. Preprosto mi je dovolj, če je Božič - Božič.
Ko pa nek napihnjenec, ki ga plačujemo mi iz naših prispevkov državi, zaželi Božič na tak način, je treba človeško ukrepati. In ne nastaviti še eno lice, če me je pljunil na drugo s svojo božično "poslanico". Ampak usekati nazaj in to tam kjer najbolj boli: proč od korita z njim. Samo to. Ne zato, ker je ideološko grešil, ker je levi namesto desni (kaj to je, sicer ni več znano), ampak zato, da bo naslednje leto na spletu čestital že kot človek, ki ga ne plačujemo več tisti, ki Božič praznujemo ali pa se mu posmehujemo. To je namreč svoboda vsakogar, ko pa kdo tako javno ravna kot javni funkcionar v javnem mediju, je to samo neverjetna oholost, da si lahko privošči vse. Tudi to, da tako "čestita".
Državni sekretar za izobraževanje nam je pokazal svojo empatijo in izobrazbo. Če mu ne bodo pokazali vrat in jih zaloputnili za njim, je imel prav.