Paradoks z Večne poti v Ljubljani: tam, kjer so ustanovili OF, ki naj bi se borila proti okupatorjem (tudi nemškim...), danes živijo svoji na svojem - Nemci. Njihova država je kupila nekdanjo Vidmarjevo vilo in v njej so diplomati. Poučno: nič ni trajnega na tem svetu?!
O,pa je: upor je v vsakem od nas in vsakdo se kdaj upre. Pa čeprav potihem in komaj opazno, upremo se vsi. To je del naših življenj kjer včasih pomeni upor vnaprej izgubljen boj ali pa hudo preizkušnjo. Človek ima to v sebi in zato sem vedno cenil tiste, ki so (bili) uporniki - z razlogom. Danes je naš upor iz leta 1941 na spletu lahko ponazoriti...
Tole smo našli na MMC RTV Slo = državne televizije. Zasebna nam ponuja nekaj drugega...
Boljše podobe upora ni. Na eni strani odnos do tega, da se upreš - na drugi odnos do tega, da ta upor zatreš. To je Slovenija danes, to je demokracija...Vsakdo ima pravico napisati in govoriti, kaj si misli o našem uporu 1941. To je pridobitev, ki mora ostati.
Ostati pa mora tudi zavedanje upora - proti močnejšemu, proti okupatorju v mislih in dejanjih. Zato je sporočilo, ki ga mimo proslav in ideologij in krivic in še česa kar je tudi posledica upora, jasno:
SLOVENEC SEM IN PONOSEN, DA SMO SE UPRLI 1941 IN ZMAGALI 1945. KDOR TO SKUŠA SPREMENITI, OČRNITI, IZNIČITI, NI VREDEN NAŠEGA UPORA. KER SMO TUDI Z NJIM TAKRAT POSTALI NAROD, KI SI SODBO PIŠE SAM.
