Če bomo še kdaj dali oblast Janezu Janši in janezom janšam, bomo morali upoštevati tale poziv. Ker se je ta kleni plezalec čez alpske previse zoopet zlomil pred steno, ki naj bi jo preplezal igraje. Ker je politik in politike izvolimo zato, da imajo rešitve. Kakšna rešitev je orožje?

V nekem drugem kontekstu so ljudje vpili k orožju in politik je rekel, da "ne čuje dobro". Potem je tekla kri. In zdaj v nekem drugem času in v neki drugi (naši!) državi politik zopet omenja orožje in ni jih malo, ki bodo pri tem seveda kot volkovi v tropu tulili z njim. Ker nekaj je pa res jasno: ko politika nima več nobene rešitve, je na vrsti orožje. Kjerkoli in kadarkoli.

Kot navadno je bivši vojak komunistične partije in Titov do skrajnosti zagnani mladinec, nagovoril vse nas. In nam poslal jasno sporočilo=navodilo. Ker če imam močnejše orožje, bom zmagal? Če bom pobil več (vse?) ljudi, bom zmagal. Posebej, če bom pobil tiste, ki niso (po nekih kriterijih, ki jih vso zgodovino klicatelji k orožju izumljajo) ljudje.

Če ga bomo še kdaj izvolili, bo to morda ponovil. Ker je klic k orožju mogoče usmeriti proti migrantom ali pa proti komurkoli, ki temu poražencu vseh poražencev ni po volji. Nima rešitev, nima volje do rešitev, ima pa prst na sprožilcu njegovega zakonitega orožja. Izvoljen je bil v parlament, da tam išče rešitve in jih tudi ponuja. Danes nam ponuja za rešitev puške. In seveda tudi tarče kam naj te puške uperimo. V koga, natančno.

Živim v času metamorfoze politika, ki sem se mu nekoč kot "sošolec" posmehoval v njegovi zagnanosti, danes pa se ne posmehujem. Ko omeniš orožje, je konec šale - je samo še "politike z oboroženimi sredstvi". To, so nas učili, pa je vojna. Kliče jo tisti, ki nas skuša prepričati, da je izbojeval eno vojno in smo mu za to premalo hvaležni. Takim kot je on človeških tarč ne zmanjka. Človek, ki ima otroke, bi pobijal otroke drugih staršev ?!¨

Težko je sprejeti nesmisle tega sveta, težko je gledati trpljenje zaradi teh in drugih nesmiselnih vzrrokov. A klicati k orožju danes, ni nič drugega kot priznati poraz razuma, dialoga. Tu pa avtor poziva ni več presenečenje. V mislih je itak že vse pobil....vse na napačni strani. Na njegovi naj ostane on sam.

Miran Šubic, novinar, ki ne kličem k orožju