Pomislite: 1991 smo ustoličili svobodno državo z večpartijskim sistemom! S tem se najbolj hvali tisti, ki v partiji (tisiti Titovi, Kardeljevi...) ni mogel na vrh in ima zdaj svojo že trideset let! Ta ista "partija" je rodila Anžeta, ki jo je zdaj (kot Cankar mater.....) zatajil. Nič noče imeti z njo, celo notranji oporečnik da je. Kako ponosno skoraj citira Kardelja, ki je - le koliko dobrih idej je še imel...- jasno povedal, kako je s srečo. Ne splošno, tiso osebno, slehernikovo. Zdaj ga posnema do včeraj deklarirani "vojak partije", ki nikdar ne bi bil to kar je, če ne bi bil oproda Velikega vodje. Zdaj mu pride prav (posredno in tudi dokaj jasno) Edvard Kardelj z mislijo o sreči posameznika. Anže Logar je najboljši oponašalec Kardelja, je njegov učenec in sledilec, ko si ne upa povedati, da ima SDS-ov DNK. Še več: skuša ga potlačiti nekam vstran, skuša biti kajpak zvest Kardeljev naslednik in v stranki ne vidi nič, najmanj pa sebe. On je pač - prosto po Kardelju in Cankarju - "zatajil Mater=Stranko=SDS, ki je nekaj česar ne potrebuje". Preprosto: "potrčko" Janeza Janše je v maniri zanikanja "tekovin osamosvojitve" zatajil najbolj sveto stvar - stranko. Vem, zakaj to počne in bo še počel do 13.12., ko bo zanj pač (ne)srečen dan: zaljubil se bo v stranko=Njega=partijo ne glede na izid. Če bo izgubil, bo treba zvesto lizati škornje firerju in če bo zmagal, bo stranka v njem razbohoteno zaživela in to nam bo pokazal in dokazal takoj. Morda ne bo srečen (po Kardelju), bosta pa z Janezom zadovoljna...
Pomislite: največja vrednota in vrednost Nataše je, da ni bila in ne bo strankarska. Ker je - zopet prosto po Ediju - to pač znak, da nisi srečen in ne boš srečen. Ker ti sreče ne more dati ne država, ne partija - lahko pa ti jo da predsedniški stol kjer sediš kot "politična tabula raza" oziroma nepopisan list. Hudiča, a smo se za to boril? Ali pa morda zato, da politično prepričanje ne bil greh, stranka pa sramotilni steber? Kako smo ponosno prehajali iz obdobja enoumja v svoboden demokratičen, kajpak strankarski svet? In če te kot političarko podpre človek, ki je bil Partija ali pa je še Partija, si jasno - nestrankarski. Podpora godi kot mačku godi gladenje po dlaki navzdol, ker pomeni morda dva, pet, deset odstotkov glasov. A podpornik(a) sta kajpak brezmadežni (po Kardelju) lebdeči dušici, ki sta v Nataši prepoznala vse, kar je že Edo lepo opisal: (materialno) srečo si je ustvarila sama (mož je pač kolaterlana škoda), vse ostalo pa naj bi ji mi. Možno in celo mogoče, s pripombo: dokler bo tako poudarjala svoje brezmadežno politično spočetje, več bo dvomljivcev, ki bodo hoteli zvedeti kdo jo je spočel....Tisočletja dvoma v "svetega duha" so nauk!
Vsakdo med nami ima svoj glas. Vsakdo ima pravico izvoliti tistega, ki mu verjame. Edvard Kardelj, ta neumorni večni Sperans, se nekja valja od smeha ob vsej tej politični šaradi. Njemu je bilo lahko: jasno misel je zapisal o človekovi sreči. In bogokletno opozoril na to, da je Partija ne jamči in ne more dati. ČE JE KDO PREVEČ DVOMIL O TEM, KAR JE ON REKEL, JE IMEL PA OPRAVKA - JASNO - S PARTIJO=DRŽAVO!
Miran Šubic, vzgojen v času partije - srečo sem pa iskal sam...ni šlo gladko....
ps
Bogokletno pripišem: Edvard Kardelj je bil mislec, ki je (NE)HOTE omrežil Anžeta Logarja in Natašo Pirc Musar. Morda zato, ker je vse v življenju dosegel s partijo. Je bil torej nesrečen? Kako smo šele mi....