V vrhu pri odbojki, z eno roko na kolajni pri rokometu. Slovenija na olimpijskih igrah potrjuje neizmerno športno nadarjenost, trdo delo, ambicije. Jasno je, da imamo eno največjih športnih osebnosti tega sveta z dvema zlatima, a včasih so tudi porazi skoraj enaki uspehom. V rajnki skupni državi so bile vedno zgodovinske tekme, zgodovinski porazi, zgodovinske sodniške kraje in kar je še te folklore. Pa jih tokrat posnemajmo, južne brate: ti porazi gredo v zgodovino, ker so bili porazi proti velikim, na papirju in potem na igrišču boljšim. A država z dvema milijonoma prebivalcev je osupnila ponovno samo sebe in druge. Tudi, če ne visi kolajna okoli vratu, si lahko srečen in ponosen nase.

Če ponovno odmislimo nogometaše z njihovim prebojem naprej na EP, potem moramo znova dodati nekaj, česar ne doživimo velikokrat: v dveh športih z žogo smo odkrito ciljali na olimpijsko kolajno, ki se nam je v košarki prav po "balkansko" izmuznila pred tremi leti v košarki. Bili smo samozavestni v iskanju odličja in nič prepotentni (kar je tudi "balkanska lastnost" v športu). Nekaj je zmanjkalo, a veliko je ostalo: zavedanje samega sebe in svoje poti navzgor. To je razvoj, ki si ga želimo povsod - od gospodarstva, politike, kulture....kjerkoli.

Svet športa pa ostaja krut. Vedno je bil, ker je razdalja med porazom in zmago dejansko vse in nič. Zato sem danes ponovno ponosen, da živim v času, ko se ves svet čudi Janji Garnbret, ko vsi vedo za Pogačarja&Rogliča, ko je planetarno slaven Luka Dončič, da naštejem le tiste, ki so presegli vse okvire. Pa seveda kolajne iz Pariza enako svetijo Sloveniji pot v nove čase v judu ali kajtanju ali...Hvala vam za vroče poletje.

V Sloveniji neredko pogrešamo sodelovanje. Če je plezalka sama v steni, so športniki v igrah celota, povezana skupina ljudi. Zame je največja športna zmaga do zdaj dejansko sposobnost sodelovanja - od nogometa do odbojke in rokometa. To smo dokazali, a bomo morali še velikokrat pokazati, da bomo to ključno lastnost v ekipnih športih dejansko prenesli v našo srž, bistvo: če znajo športniki stopiti skupaj, zakaj ne bi tudi drugje tega pokazali? Priznam: glede na čas, ki ga živim je tole kar utopistično.

A če ne bi verjel, da znamo in zmoremo, ne bi bil trmast in ne bi kakih /športnih/ solz ob porazu videl kot - zmago...

Miran Šubic, ki sem se v športu naučil, da zmagovati znamo vsi - izgubljati pa le redki...