Dolgo časa sem razmišljal o tem, ali naj kaj napišem o odhodu Iztoka Beleharja. Poznal sem ga bolj poklicno kot zasebno - iz mojih novinarskih časov pri Dnevniku. Zato je tale moj poskus res le prizadevanje, da bi Iztoka Beleharja Kranj zmogel imeti v spominu in da bi slovensko smučanje znalo počastiti človeka, ki je uveljavljal nekaj čemur so nekoč rekli...
Vsa čast Francu Ekarju, ki je Iztoka Beleharja znal ceniti tudi z - na primer - medijskim zapisom ob njegovi 80-letnici. Nisem pričakoval, da bodo ob njegovem odhodu zmogli odziva v okolju kjer je živel, v Kranju. Konec koncev: smrt je bolečina živih, pravijo. A "Čombe" kot so mu tudi rekli prijatelji, je v svojem življenju pustil pečat, ki ga pustijo pokončni, trmasti ljudje. Predvsem pa je bil pomemben del tistega kar imamo tukaj za svoj nacionalni šport in ponos: smučanja. Tudi zaradi tega se kot Kranjčan, ki nisem bil tesno povezan s tem športom, odzivam: Iztok Belehar si zasluži ustrezno počastitev, ker je veliko pripomogel k oblikovanju /takrat/ jugoslovanske šole ali sloga smučanja kar pa je bil glede na danosti bivše države pač - bolj ali manj - slovenski slog, način. Zato je njegov prispevek morda toliko večji.
Alpinist, smučar in še marsikaj je torej odšel. Kranj ima moralno dolžnost, da se mu morda kdaj v prihodnosti oddolži. Ker smo takih ljudi imeli malo. Nikdar ni bil željan priznanj in časti, a smučine, ki jih je vrezal v bele strmine so nesporno zgodovinske vrednosti.
Pomislek za konec: ali mi tukaj in zdaj cenimo naše ljudi in njihove dosežke? Ali znamo umestiti njihove prispevke v zgodovino? Ali smo sposobni prenesti njihove dosežke novim generacijam? Ali se zavedamo izjemnosti in vztrajnosti, strokovnosti in predanosti takih ljudi? Ta vprašanja so me navdala ob slovesu velikega kranjskega športnika, strokovnjaka in še kaj. Upam, da mi tega nihče ne zameri - moral sem to zapisati kot spomin in morda opomin.
Miran Šubic, urednik Trma.si