Jelko Kacin, Kranjčan, si je v Kranju omislil razstavo o samem sebi. Večjega egoizma pa še ne. Kajpak mu je prišel držat govor Lojze Peterle. Oba sta pa kandidirala za evroposlanca. To mi je ostalo v spominu bolj kot karkoli iz govoro osamosvojiteljev. Tistih, ki so osamosvojitev "vzeli pod svoje". Bil sem ranjen med opravljanjem delovnih nalog med vojno za Slovenijo. Kako lepo se sliši in bere: pa je bila pač trapasta prometna nesreča kjer je kolega Tine Golob v manevrom med našo vožnjo na Brnik rešil življenje "firbcu", ki je šel malo gledat vojno, mi pa smo se peljali tja kjer je res bila.

Danes je aktualna, legalna in legitimna politika preprečila "Janšev muzej". To je vsa resnica. Tisti, ki smo se 1991 znali odločiti človeško, ga nismo potrebovali nikoli. Ker so nam žal osamosvojitev z medsebojnimi nesoglasji (TO - milica) priskutili njeni akterji, še bolj pa njeni voditelji. Tisti, ki smo jim takrat zaupali in verjeli. Trgovina z orožjem? Prisvajanje zgodovine in osamosvojitve kot "naših vrednost" proti ostalim - vse to je nekaj tako slovenceljskega, da človeka boli. Posebej zato, ker - na primer - nisem nikdar mislil in ne mislim, da je dokumentirano početje novinarja Dnevnika med vojno karkoli drugega kot profesionalno opravljanje službe na temelju človeške odločitve. Te pa vsak zase sam sprejema.

Golobova koalicija je odgovorila Janši, pri RTV mu pa še bo. Ampak: nekoč bodo spet volitve in morda bo spet kdo ustvarjal muzeje za "svojo" zgodovino. Škoda za narod, ki se ne zmore soočiti z vsem dobrim in slabim v njegovi zgodovini. Je pa nekaj res: tudi zgodba o muzeju osamosvojitve samo ponovno meče slabo luč na čas, ko smo zmagali. Kot smo zmagali v Dražgošah in ne morda za Bežigramo, ko je odmevala...

V osnovni šoli sem za partizanski spis prejel neko priznanje. Ive Šubic, slikar in partizan, mi je v knjigo narisal partizanko. To mi še danes pomeni največ kar sem kadarkoli prejel za svoje pisanje. Ni ga muzeja, ki to lahko nadomesti.

ps

Potem, ko smo Dnevnikovi novinarji delali kar smo pač delali med vojno, sem skupaj z enim kolegom odšel na teren: "No, saj so se izkazali, nekaj smo pa le dobili..." mi je rekel. In sem zvedel, da so tisti, ki so delali med osamosvojitveno vojno prejeli nagrade. Koliko in kdo, ni pomembno. Nisem bil med njimi. Ker nisem delal ali ker ....? Ne vem. Zadevo sem sprejel z nasmehom: medalje in krogle nikdar ne zadenejo pravih, je odgovor na to.

Ampak: to me ni odvrnilo od prepričanja, da sem ravnal prav. In zato je osamosvojitev toliko moja kot Janševa ali kogarkoli.

Miran Šubic sem to zapisal ob prerekanju o muzeju osamosvojitve ipd. netenju sovraštev med nami.