Poskus portreta se začne na glavni kranjski cesti. Žive duše ni, vsi iščemo senco, on pa mirno drsa z metlo po razbeljenem asfaltu. Vojko ob vprašanju o vročini ne obupuje, še manj tarna. Da je malo vroče, ampak...treba je narediti svoje. Kot to počne več kot štiri desetletja v kranjski komunali. Zrel za pokoj? Niti ne: še bi malo delal, še bi vsak dan čistil za someščani. Tu je začel, na tovornjak zmetal tisoče ton odpadkov, zdaj na njem ne more več premetavati smetnjakov. Pa pometa - mirno, temeljito, da bo mesto čisto. Okoli 800 evrov ali kak evro več dobi, nekaj tudi ostane. Sam je, živi na Planini, korenine so v Sanskem mostu. Zdravje ni več kot je bilo, a človek dobi občutek, da bi Vojko brez svojega dela enostavno izgubil del sebe. Kot vsi taki ljudje, skromni, nevidni, a še kako nujni, da mesto lahko normalno živi svoj ritem. In njegov ritem? Ugibamo, kaj se skriva za vedrino človeka, ki je v službi mesta že desetletja. Ki je Kranj čistil in ga čisti in ga bo pometal do upokojitve. Penzije bo okoli 600 evrov, pravi. Če si jo bo kdo zaslužil, bo to on. Njegove roke so v službi mesta, v službi čistoče in zato je nepogrešljiv. "Malo je vroče...."
