Sobota zvečer. Polnoč je že mimo, kar pomeni, da je v resnici že nedelja. V Šorlijevem naselju pa vlada sladek mir: mi, okoreli kriminalci, spimo s samozadovoljnim nasmeškom, saj smo spet parkirali tam, kjer ne bi smeli. Rumene črte so naše igrišče, kljub praznim parkiriščem tik ob cesti. Zakaj? Zato, ker lahko. Zato, ker nam paše. Zato, ker dokazujemo svojo izobčenost. Prepričani smo, da smo zopet prelisičili občinske redarje. Kako naivno! Tisto noč je bil na preži redar številka 050. Zvest služabnik zakona, tiha senca, ki se priplazi, ko najmanj pričakuješ. Sherlock Holmes Kranja. Hercule Poirot parkirne discipline. Malo po polnoči njegovo službeno vozilo zdrsne v mirno noč Šorlijevega naselja. Njegove oči se zasvetijo – skoraj zarosijo od sreče. Pred njim je raj: avtomobili natrpani po pločnikih, razmetani čez rumene črte, vsak pravi kapitalec. Številka 050 ne ve, kam bi najprej stegnil roko. Levo, desno, spredaj, zadaj – povsod plena v izobilju. V njem bije srce otroka, ki se znajde v trgovini z igračami, kjer je vse zastonj. Za trenutek ga zaskrbi, ali bo prenosni tiskalnik zmogel takšno delovno vnemo. Seveda bo! Številka 050 vedno nosi rezervni toner. Listki letijo, kazni dežujejo. Klik, klik, škljoc – fotografije za dokazno gradivo. Potne srage mu polzijo po čelu, printer se skoraj kadi od napora. A 050 ne popusti. On je bojevnik. On je stražar reda. On je tisti, ki bo v ponedeljek svojemu šefu ponosno pokazal trofeje nočnega lova. Ko zaključi, se usede v vozilo, si prižge cigareto in v dimu ponosno gleda proti zvezdam. To je zanj več kot služba. To je poslanstvo. Tega občutka nima niti športnik, ki osvoji olimpijsko zlato. On ve, da je storil nekaj več. Da je naredil red. Kaznoval je zlobneže, ki namenoma kršijo pravila, ki mislijo, da so nad zakonom. Tisto noč pozneje med počasno vožnjo skozi Kranj opazuje mladino, ki brezskrbno popiva in se zabava. »Nimajo pojma,« si misli, »kdo jim omogoča to svobodo. Naj uživajo v svoji nevednosti. Jaz bom tisti nevidni ščit, ki jih varuje.« A v srcu ostaja grenkoba. Šefi njegovega truda ne cenijo. Ne vidijo njegove žrtve. A nekoč bo prišel ta dan. Nekoč bo številka 050 napredoval. Takrat bo končno postal Agent 007 – v službi Njegovega Veličanstva.

PRIPIS: Objavljeno je stališče bralca in sodi med "pisma bralcev" - prispelo je na naš uradni naslov in je objavljeno skladno z uredniško politiko Trma.si, ni pa to stališče uredništva ipd. - čeprav se seveda člani z marsičem strinjamo....