Njega dni smoi šli na Jošta. Kot študentje, ne (še) delavci. Ker si taj moral iti, ker si tam vse srečal, ker je bil "enamaj" in ker smo bili veseli. Ne kot posamezniki, kar kot narod. Enostavno je bil to dan inje bil to kraj kjer smo se našli. Nihče (skoraj) ni šel na proslavo, veselili pa smo se ... o to pa! Ideologija? Diktatura? To nas ni zanimalo. Smo imeli oprane glave? Mogoče, grla smo si vedno sprali, tudi zapeli, bili veseli. Živelena maj, smo rekli...
Kaj boš, starec, jokal za časi, ki jih več ni? Ne jamram, ne zatekam se v nostalgijo, ne tarnam nad spremembami in podobnim. Samo ugotavljam. Danes je praznik, ko so mesta prazna, a nekateri so ohranili tradicijo. Na primer: slovenska prestolnica. Kjer še gredo ljudje z nageljni na hrib in se veselijo ob pivu, klobasah, čevapčičih - vseeno. V mojem mestu je praznina. Nič. Vsebinski vakum in nesposobnost, da bi se ljudje še srečali - brez posebnih priprav, vabil, animacij. Spontano, ker je "enamaj" in še praznik povrhu. Vsa čast tistim, ki se še zberejo vsaj ob kresu, kajne?
Da ne bo pomote: za vse to ni nihče kriv in vsi smo krivi. Ker dovoljujemo in smo