Drugačnost Boštjana Trilarja je bila za naš spletnik novost in verjeli smo jo, dokler je Trilar ni potrdil - drugače. Ko je najprej kot novi župan na skrivaj plačal študentki Evi Križaj delo, ki sploh še ni bilo dokončano in se je izkazalo, da gre za njegovo sodelavko v kampanji, smo dobili signal. Ko je razpustil prvo koalicijo, smo dojeli, da v politiki ne zna sodelovati. Ko je trgoval z glasovi pri imenovanju svojega prijatelja za šefa gasilcev, nismo vedeli, da bo pred nesrečo letos februarja popival prav s Tomažem Križajem. Ko je nastavil svojega prijatelja na BSC, še nismo vedeli, kako je z gospodom Šimencem povezan gospod Copek, svetnik Več za Kranj. Ko smo dojeli, da študije za občino izdeluje Copkov in Trilarjev prijatelj, je avtobusna postaja postala sumljiv projekt. Ko smo videli, da za Trilarja dvigajo roke v SLS, SZNKS (najhujši sovražniki v političnem smislu), nam je bilo jasno, da je za oblast pripravljen storiti vse. Ko so se začeli čudni stroški občine (o njih pa več v prihodnje) in parada samovšečnosti, nam je bilo dokončno jasno, da je z nami Mohštjan. Od nesreče naprej pa nas je prepričal, da bi za svoj stolček in plačo storil vse. In še tole: tik preden je postal župan, so bili njegovi prihodki dobesedno "na psu". Ne glede na - kot sam pravi - bogato kariero direktorja. Kam naj torej gre naš Boštjan, ko so mu odrekli podporo v mestnem svetu in ga je raztrgalo še častno razsodišče?