Kar nekaj je bilo klicev in sporočil potem, ko se je oglasila mestna svetnica, vidna kranjska političarka SDS SAŠA KRISTAN (glej: Trma Kranj drma...). Bralec iz Ljubljane nam je poslal kratko zgornje pisanje. Prav je, da mu kot prejemnik pisma in "povzročitelj" vsega s svojimi zapisi o raku, namenim svoje videnje. Gre za osebno dojemanje, a obenem nekaj, kar sem si prizadeval vse življenje doseči: ločiti - kot pravimo - službo in družbo. S kom pijem kavo je moja stvar, koga pa moram kaj (ne)prijetnega vprašati ali o tem pisati pa je novinarsko delo.

Gospa Kristan je s svojim doživetim odzivom dejansko vse to kratko in jedrnato potrdila: čeprav - metaforično - ona pooseblja neko stranko o kateri pišem kot novinar in čeprav ni manjkalo iz tega izhajajočih nasprotij, sva v nekem trenutku dejansko dosegla nekaj, kar ni dano mnogim. Presegla sva vse te okoliščine, najbolj po njeni zaslugi, ker mi je poslala bodrilne besede. Res "ne navijava za isti klub", a to ne spremeni osnovnih človeških norm in ravnanj. S svojim odzivom je namreč gospa Kristan ostala - in prav je tako - dosledna sebi in politični vlogi in...., nič se ni spremenilo. A je po drugi strani z bodrilnimi besedami izrazila in pokazala človeško empatijo. Pa čeprav novinarju, ki je (bo?) kritičen do njenega dela in vloge v mestni politiki, javnem življenju.

Prepoznati trenutek, ko je čas, da presežeš samega sebe, stopiš iz samega sebe, je bogastvo. Meni se ne posreči vedno, še velikokrat ne. Smo pač vsi - kaj bi si lagali - ujetniki marsičesa. Ko pa me - in veže naju očitno del nekih spoznanj in dognanj ob bolezni - o tem prepriča kdo tako nazorno, da se javno izpostavi, sem seveda dodatno prepričan, da je to prava vsebina in prava raven odnosov, ki naj bi jih v naši družbi imeli med seboj ljudje, ki različno mislimo o marsičem, a se ne smemo sovražiti.

Nekdo mi je rekel, da je začutil iskrenost v njenem sporočilu. Tudi jaz sem jo. Ker smo na koncu ali pa na začetku samo in zgolj soljudje, ki v nekem trenutku olupimo s sebe in iz sebe vse ostalo. Sašo Kristan sem prej obravnaval kot novinar, zdaj sem sprejel njeno osebno podobo. Nekdo bo rekel: nepomembno...Tisti, ki smo na preizkušnji preživetja pa vse to jemljemo drugače. S poklonom, kot je zapisal prijatelj v svojem prav tako odličnem odzivu.

Dejansko se ni nič spremenilo in vse se je spremenilo. Spoznanje, kaj zmoremo in kako ravnamo, je tukaj ključno: Saša Kristan je potrdila tisto, kar si želim od nekdaj tudi pri svojem delu...služba je služba, družba je družba... Morda sploh nimam prav, da me tako sporočilo preseneti: če bi živela s Sašo v neki bolj človeškosti polni družbi in državi, taki odzivi ne bi smeli biti presenečenje, kajne?

Miran Šubic