Skakalci so bili za Slovence in Slovenke vedno nekaj posebnega in so še. Janez Polda je bil taka legenda. A treba je priznati, da me niti ni zanimalo, še manj je bilo splošno znano, da si je vzel življenje. Samamor smučarske legende je v eni svojih glos na Valu 202 neko nedeljo obelodanil na svoj, lahko zapišem: umetniški način, posebneže in pesnik in popotnik in...Andrej Žigon. Prav Val 202 je bil v mojem času neverjetno odprt za drugačne, posebne oziroma vsakogar. Toda takrat je bil šef Planice tovariš Andrej Marinc, ki je slišal ali bil opozorjen na oddajo na radiu neko nedeljo zjutraj. In je seveda poklical šefe na radiu in povedal, da na radijskih valovih ne bodo tako govorili o legendi Janezu Poldi...Kako? Nič ni bilo nespoštljivega, bil je umetniški oris nesporno tragičnega konca človeka, ki je bil po pripovedovanju njegove vdove prav tako - poseben. Teorija, da ni prenesel slave oziroma tega kar so ali niso zganjali okoli njegovih skokov, je ena od razlag. Andrej Žigon je tragiko slave in smrti obelodanil, partija pa je reagirala. Andreju se ni nič hudega zgodilo, za nekaj časa je malo "radijsko utihnil" - a tudi na Valu 202 je bila "tovariša Marinca intervenca" sprejeta s posmehom, začudenjem in tudi odporom...
Tako sem se nekoč soočil z Janezom Poldo, legendo smučarskih skokov. Kasneje je slovenski medijski prostor ustvaril za take "posebne pogoje": slovo Mateje Svet, poslovni "podvigi" Bojana Križaja, stranpoti v alkohol Primoža Peterke in še marsikaj so zgodbe, ki so krožile med ljudstvom, medijska blokada pa je (bila) popolna. Ne trdim, da je bilo karkoli res ob vsej tej čvekariji, še manj pa bi upal trditi, da je bilo vse zlagano. Lahko samo potrdim eno: zlizanost športnega novinarstva z ljudmi iz panog, o katerih isti novinarji poročajo, je za slovensko medijsko krajino značilna, stalna. Ne pri vseh, a vendar...
Pokojni Andrej Žigon je torej meni in poslušalcem Vala 202 povedal nekaj o legendi v športu, ki je za Slovenijo "nacionalna svetinja". A ga tvorijo ljudje, kajne? Kot novinar sem ob takih razkritjih sam sebi priznal nevednost. Neprizadetost.
Zato me spomin na tisti klic "tovariša iz CK-ja" prepričuje, da politika vedno in povsod skuša vsem urejati življenje. Četudi po smrti. In da so vedno ljudje kot je bil Andrej, ki so temu kot, ker so iskalci. Ko danes dojemam poklic "likaric lika in dela" tega ali onega politika, se spomnim na zgodbo o junaku Planice, ki je svoje stiske sam končal. In pomislim, da se ni veliko spremenilo. Ni več klicev s Centralnega komiteja, so pa drugi - morda bolj prefinjeni in ustrezno podkrepljeni še z močjo kapitala. Bi lahko kaj o tem sam povedal. In "CK-jev" je več, ne le eden. Najmočnejši je tiste partije, ki zmaga na volitvah....
Meni je Janeza Poldo približal pesnik, potepuh, popotnik, fotograf, posebnež Andrej. Veliko pa je k temu prispeval tudi "tovarišev klic..." V Mojstrani so zdaj življenje Janeza Polde predstavili kot ga vidijo oni. In za to dejansko gre: imamo zgodovino, imamo ljudi v njej - to smo mi. Taki in drugačni, a smo mi.
Miran Šubic, novinar, ki nisem o Poldi vedel veliko dokler ni prišel Andrej in se oglasil - Andrej....