Imel sem čast, da sem poznal in nekaj časa sodeloval z gospodom Markom Ilešičem. Prav to je bil: gospod. Ko sem postal član nogometne vlade Slovenije (IO NZS) in malo prej in malo kasneje, sem kot funkcionar bil član vodstva mladinske reprezentance Slovenije na prvi gostujoči tekmi naše mlade države v uradnem UEFA tekmovanju. Marko Ilešič je bil vodja in takrat me je naučil marsičesa o nogometni diplomaciji, obnašanju in manirah in navadah in protokolu. Ko smo prispeli v Sofijo, je bolgarske gostitleje pozdravil po bolgarsko in o Sofiji vedel veliko. Bili so osupli, ko jim je na vprašanje o tem, kdaj je že prej bil tam, odgovoril, da nikoli. Med letom proti Sofiji je prebiral neko knjižico in s svojim poliglotstvom, razgledanostjo osupnil. Kako tudi ne: njegov oče je napisal učbenik geografije (Svetozar Ilešič) in nekaj teh genov je "profesor" kot smo mu rekli vsekakor podedoval. Učil sem se in kasneje sva še kdaj delila kako nogometno doživetje. Bil je zadnji predsednik nogometne zveze bivše države, Zavrl, Frantar in on pa so bili trojica, ki je slovenski nogomet v institucionalnem smislu umestila na evropski in svetovni zemljevid. Ta mednarodno ugledni pravnik, sodnik in nogometni funkcionar me je od prvega stika naprej prepričal o svojem pozitivnem značaju, preudarnosti, znanju....
Odšel je torej človek kakršnih naš nogomet in pravo nimata veliko. Nikdar pa ni s svojim nastopom želel pokazati, kaj je. Vedno pa je s človeško toplino in neposrednostjo vsakomur pokazal, kakšen je. Spomin nanj je tudi spomin na čase, mo je Slovenija postala samostojna tudi v nogometu tudi po njegovi zaslugi.
Iskreno sožalje vsem njegovim in pobuda, da NZS na dostojen način počasti spomin na Marka Ilešiča. Zaslužil si je - s skromnostjo in delom za naš nogomet, šport, državo.....
Miran Šubic