Ne, dame imajo prednost. Sploh, če tako blesteče obvladajo svoje telo. Pri judu gre za to: za obvladanje ravnotežja in telesa in...no, nisem poznavalec. Naj torej samo ponovno priznam: ni nam para na tem svetu...Andreji Leški hvala za samozavest naroda. Pa kaj, če ni Tina Gaber zmogla na letalo, a ne?
Kot večnega zavezanca žogi pa sem po tistem rajanju v Munchnu zopet užival "balkansko lekcijo" Srbiji v odbojki. Ni presenečenje, a je bil občutek božanski. Kako dominantni smo v tem športu na Balkanu je prav vznemirljivo: žoga je nad mrežo domena slovenskih fantov. Kdo bi si to mislil, kajne? Take radosti morda ne pomenijo kolajne, a so zmage neskončno slastne... in odmevajo tam doli, brez skrbi!
Dan nazaj so dobili lekcijo še sosedje Hrvatje z malo manjšo žogo. Tega niso vajeni. Preprosto jim gre do živega. Tudi to je bila zmaga, ki morda ne pomeni kolajne, a je več od tega. Je neka pot, ki smo jo ubrali leta 1991. Smo v politiki tako napredovali? Ne, nismo. Zanesljivo ne. V športu pa smo in to povsod, vedno, na vse načine. Zmagati proti sosedom rokometno olimpijsko tekmo je neprecenljivo, neskončno dobro.
Če dodam še nogometno sladkobo: na EP so šli domov Hrvatje in Srbi - mi pa naprej. Se spomnite? A nekaj je treba dodati: košarko. Če zaspiš, če si celo malce ohol z uspehi in če se skriješ za enega samega, je kmalu konec vsega. Hrvaška lekcija še peče, še kako peče.
Tako je torej z žogo. Predmet neskončnih radosti in žalosti. In sredstvo, ki nam vsem pomaga pri vsakdanu: kako lep je dan, ko si glavni...v igrah z žogo....proti tistim, ki to najtežje prenesejo!
Vem, da mi pristaši juda ne zamerijo, ker sem okvir danes postavil malo drugače. A ni dvoma: v središču je prvo zlato teh olimpijskih iger - zlato za Slovenko, Slovenijo. To pa je nad "sosedskimi obračuni", zmagovalci olimpijskih iger gredo v zgodovino. Prav je tako.
Kako lepo se je začel ta teden, a ne? Koga briga Tina Gaber, hvalabogu!