Evropski in svetovni klasiko: kako koristno in dobro in zdravo za nogomet, da zmaga tisti, ki je boljši, ki zabija gole in dokazuje, da nihče na nobenem nogometnem prestolu ni nezamenljiv. In svet je to videl v torek v Barceloni.
Slovenski klasiko: bolj ali manj nesmiselno podžigana nasprotja med prestolnico in štajersko metropolo je v prid huliganom, drugače pa seveda ostaja ujetnik naših razmer. Toda: če želimo, da ljudje gledajo nogomet, mora biti rivalstvo na lokalni ravni gonilo - med Primorci, Prekmurci, Zasavci, Štajerci ipd. Če bi znali to s smiselno akcijo predstaviti nogometni javnosti, bi morda ljudje prišli. Ker nikdar ne bodo prišli gledat Igrahimija proti Nikeziću. Messi in Ronaldo sta pač drug svet.
Gorenjski klasiko: na najboljši poti sta bila Triglav in Britof nekoč ali Triglav in Šenčur včeraj. Mizerija splošnega stanja pa je ugasnila tudi te zametke, ki so na tribuno v Športnem centru vendarle privabili 1500 ljudi kar je za Gorenjsko in Slovenijo "skoraj mega"! Toda šenčurski nogomet je zataval v neprepoznavno mešanico, kranjski pa je za gorenjsko sceno pojem v vsem. Pogoji, delo, stroka, organizacija - Triglav (ne glede na stanje znotraj) je ušel predaleč. Gorenjski nogomet je v celoti vaška zgodba kjer Kranj kot središče odstopa, a le do Ljubljane, Celja, Kopra. Tragična resnica pa je, da je ključna pri vsem skupaj vizija, ki temelji na konceptu. Ko začneš od tega odstopati in delati kompromise v lastni glavi, ko pozabiš na vrednote, si vedno bližje Šenčurju, ne Mariboru.
Nogomet še vedno zanima največ ljudi na Gorenjskem. Dokazano in potrjeno. Žal pa ne zanima elit. Gospodarskih in političnih in vseh ostalih. In ko še najboljši klub dobijo v roke povprečneži (v idejah in izvedbi), je klubska himna "Srou pa letu" in ne "Golica". Da se ve, kdo si in kje si in kakšen si.
Fuzbal je preprost. A tudi kruto resničen.