Siniša Brkić je postal trener Triglava, ko je Stane Bevc disciplinsko letel iz kluba, ker je po tekmi udaril igralca v slačilnici. Prvo tekmo je izgubil (proti Krškemu doma) in potem v odločilni tekmi s Primorjem osvojil točko za preboj v kvalifikacije (zadel je Dolžan, tekma v Vipavi, 1:1). Odnesel ga je poraz z Olimpijo, a leteti bi moral po vseh športnih zakonitostih po blamaži z Doba (najprej 0:2 doma, nato 0:4 v Dobu, kvalifikacije za obstanek), ko je Triglav bil "razsuta vojska" tudi zaradi manipulacij znotraj ekipe, ki so bile stalnica Brkićevega "upravljanja". Njegov osnovni problem pa je bila nagnjenost k manipulacijam vseh vrst - z vodilnimi, igralci, drugimi trenerji ipd. Njegov osnovni strokovni problem pa nesposobnost dojemanja, koga je treba kaj naučiti, da bo postal koristen za Triglav in komu se zahvaliti, ker ga naučiti ne moreš! Zato ni čudno, da je enkrat koga odslovil, nato se nanj naslonil (Pokorn). Zato ni čudno, da je v Triglav povabil igralce, ki nikdar niso bili pripadni (lahko so zdaj, dopuščamo) zaradi tega, ker jim v klubu ni nihče lagal (Bubanja, Stojnić, Curanović, Bunderla) oziroma ustvarjal lažne veličine. Njihov rezultat je bil in bo cenjen samo na igrišču. Z lahkoto pa se je rešil karakternih fantov, ki niso padali na "balkanske štose" (Burgar, Dolžan, Peternel itd.), ker jih sploh razumeli niso - so pa dali glavo na čevelj za Triglav. Odnos s športnim direktorjem je bil v bistvu na ravni: "ti govori, jaz ukrepam" in zato je največji poraz istega direktorja, da ni nikdar upal zamenjati trenerja, ko bi to moral, če je želel sebi pogledati v nogometno ogledalo! Toda Siniša Brkić ni slab trener, je delavec, je pripaden - a najprej sebi in svojim igram in igricam. Bil je "zaupnik" članice IO kluba Alenke Bratušek, ki mu je tudi izposlovala "posebne pogoje" za nagrajevanje pred leti. Ko pa je kdo postal nevpliven, je "pozabil" njegovo telefonsko številko, ker ga ni več potreboval.Zaklinjanje na pripadnost, srce, Triglavanstvo in ostala folklora z nekega drugega časa, kraja in podnebja pa so tako ali tako nepomembna...
Ostal je dvojec brez krmarja, kot se temu reče. Beno Fekonja kot predsednik, ki se spozna na vse in še kaj (kot rad zapiše o sebi) in Robert Misja, ki ga je pomladno sonce zdaj izbezalo na plano: kaj je delal januarja, smo videli - česa je sposoben pa bomo videli zdaj. Kajti načelno in logično bi bilo, da tudi sam ponudi odstop, ker je kadrovski izbor njegovo delo. Pa pustimo načelnost, ta je v življenju in nogometu redka ptica. Ključno je, kako rešiti ekipo iz klešč pomanjkanja samozavesti in zgrešenega kadrovanja? Je temu dvojec kos? Če letos "izgubimo" prvo ligo, je to izključno odgovornost in krivda tistih, ki niso znali sestaviti moštva, ki diha skupaj, igra skupaj. Kajti na igrišču se jasno vidi, kdo preprosto ne zmore slediti tempu, ritmu, zahtevam sodobnega nogometa. Bivši trener tega ni zmogel prepoznati v treh letih prve lige. Žalostno je spoznanje, da si na vse to opozarjal, da si vse to slutil. Ni prepozno z enim hudim dvomom: ali lahko ta dvojec te fante zopet požene v tek, v boj, v nogometni izziv? Denarja je bojda dovolj (razen za kosilo v Murski Soboti), volje tudi (tega jim nihče ne more očitati), torej ?!?
