Prvič sem bil na San Siru na finalu lige prvakov. Zahovič je zgrešil smrtno priložnost, Kahn mu je branil 11-metrovko, finale z Valencio so osvojili Nemci. Vzdušje? Noro: akustika San Sira je nepozabna, arhitektura tudi. Potem sem tam gledal še Inter, Arsenal (v družbi nepozabnega Naleta)... Imel sem srečo, da sem videl tudi Milanello in jedel pri Agostinu, ki sta del glamourja rdeče-črnih. Pa ne smem pozabiti sprejema na Via Turatti in... lepo je bilo.
Zdaj je na vrsti novi spektakel, ki se mu nisem mogel upreti. San Siro je namreč magnet, ki se mu reče "hram nogometa"! Kot Camp Nou, kot Allianz arena, kot Santiago Bernabeu, kot Old Trafford in kot Anfield in še kakšnega sem pozabil. Povsod ne gre le za tekmo, gre za spektakel, za dojemanje nogometa kot fenomena sodobnega časa z vsemi minusi in plusi. Vesel sem, da bom videl mojstre na delu in seštevam, kolikokrat sem najboljšo ekipo vseh časov z Messijem gledal v živo. Nazadnje sem tekmo istih nasprotnikov gledal na Camp Nou v Barceloni, sedel sem med italijanskimi navijači in užival nogomet. Prav za to tudi dejansko gre in to sem si rekel velikokrat. Vsakdo ima neko strast, tudi sam jo imam - biti zraven. Videti. Dojeti.
Teden dni prej bomo imeli svoj spektakel. V Stožicah. Po naših merilih in v našem vzdušju. Res je, da tekma Interja in Milana zakuri pol Italije, potenciranje nasprotij med Ljubljano in Mariborom pa je včasih smešno samo zato, ker se o tekmi govori le kot o izgredu, vandalizmu. Spektakel? Ja, tudi na naših derbijih ga je že bilo, drame so se odvijale. In to je bistvo: ni velike tekme brez nogometa, ne glede na nasprotnika, ne glede na velikost stadiona...
V Kranju sem bil na dveh tekmah vesel, da nas je vse več, ki pridemo navijat, vsaj stiskat pesti in pomagat svojemu klubu. Najprej tako, da plačaš vstopnico. Nisem eden od tistih, ki bo užival v tem, da na tekmo hodijo ljudje, ki pojejo pesmice z žaljivo, nespodobno vsebino. Ki s spreji rišejo svoja sporočila in so "nad vsem". Na začetku je to vedno prijetno, na koncu je lahko povsem drugače. Zato sem vedno in povsod na stadionih Evrope ugotavljal, da ne manjka tudi nizkih strasti - a ne pri največjih, pri najboljših, pri nogometno pravih. Zanje je prvi in glavni samo nogomet. Igra. Boj.
28.marca bo svet gledal na San Siro. Vesel sem, da bom tam, če se le kaj ne zalomi. Kajti kdor živi (za) nogomet, mora vsaj enkrat v življenju na slavno "meaco" v Milanu....