Kranjčani pridejo tudi v Šenčur kjer igra več kot polovica prebivalcev MO Kranj v prvi postavi drugoligaša. Zato je bilo tik pred prvim piskom na eni odločilnih tekem za morebiten preboj v prvo ligo skozi kvalifikacije 39 gledalcev. Malce kasneje morda še enkrat toliko. Žalost, da ne zapišem: sramota.
To pa je potrdilo, da pravzaprav Gorenjci in Šenčurjani in Kranjčani česa več ne zaslužimo. Res je bila tekma odločilna, res je še vsee odprto in se Šenčur še lahko uvrsti v kvalifikacije za prvo ligo, a kulisa je bila tragična. Kdo igra za koga in kako? Če zanemarim dodatno smešnico s tem, da je Šenčurju sodnik najstrožjo kazen dobesedno podaril in so jo potem zastreljali, je ostali scenarij znan. Nogometaš, ki je že športni direktor Aluminija in se bliža letnici 40, je zabil gol za zmago gostov. Tako se nam to dogaja na Gorenjskem. Seveda iskrene čestitke Šenčurju za polfinale pokala in vrh druge lige, a cesar je pač nag tudi tam - pa lahko vsi vpijemo, da je oblečen....
Tragika z 39 ali 78 gledalci ni naključje. In je ne more spremeniti niti 20 ali 30 tistih, ki pridejo res navijat in bodrit (kot se to dogodi v Kranju). Gre za preprosto ugotovitev, da šport ljudi ne zanima. In to zato, ker ne čutijo nobene pripadnosti. Ko greš na tekmo Šenčurja, veš, da ne boš videl Barcelone - ampak greš navijat za svoje. Če je kdo sploh tvoj in če ti si sploh (navijač ali vsaj pristaš) kogarkoli.
Z eno besedo: beda.