Sloviti španski selektor je še enkrat več pokazal, da človeške vrline in osebnostne lastnosti celo v sodobnem in krutem nogometu lahko zmagajo. Del Bosque namreč v zmagah ne vidi vsega, kar človeku, igralcu nogomet prinaša...
Pa sem se spomnil, da sem kot človek v nogometu vedno verjel v lastne trenerje. Da imajo vsaj gram "delbosketa" v sebi, da jih kruhoborstvo za evro ali dva ne odnese izven tirnice dobrega okusa, morale, nogometne in športne kredibilnosti. Žal sem bil velikokrat razočaran, verjetno sem tudi jaz marsikoga razočaral. Kajti od "Del Bosqueja" do "delboskota" je dolga in velika razdalja kjer se marsikaj izgubi.
Sam se namreč spomnim legendarnih izjav skozi sezono 2011/12, ko sem poslušal trenerja, ki je "verjel v ekipo", ki je "zaupal igralcem", ki ni "nikdar ničesar očital fantom"! Lepo. Koristno. Dobro za moralo, ekipo. In če govoriš o igralcih in ekipi, te redko kdo vpraša o tebi. O zaupanju tebi. O veri vate. O kredibilnosti. O očitkih....In si skrit lepo kot 13. pujsek pri koritu, veselo srebaš iz njega dokler je. Da o ljubezni do kluba ipd. ne pozabim kaj dodati...
Potem pa pride ura resnice, ko je treba biti preprosto direkten, pošten in odgovoren. Na igrišču te "kantajo", ti pa ekipi, klubu, svojim fantom, navijačem ipd. "skriješ" beg igralca s prizorišča bitke "biti ali ne biti"! Ne samo to, beg prekriješ in se zlažeš, molčiš ali ... kar ti pač pride na pamet in kar je v tistem trenutku najboljše.
Še ti rata, si car: vse si "...tegnil", vse si "...lefiral". Tragično je, še dobiš po grbi na igrišču in te še razkrinkajo. In ljudje okoli tebe ugotovijo, kdo je "delbosque" in kdo "delbosko". Ampak: če imaš dober želodec, poješ tudi to. Kajti vest in želodec sta daleč vsaksebi kot je sloviti španski selektor od....
Vsaka podobnost s Triglavom, trenerjem ali trenerji ipd. je zgolj - namerna. Toda kljub temu je bolje biti eno samo sekundo Del Bosque kot "delbosko" vse življenje....