Spoštovani nogometaši, starši, navijači!
Poteka leto dni odkar sem odstopil kot demokratično izvoljeni predsednik NK Triglav Kranj. Razloge sem navedel velikokrat, naj jih ponovim: ob črtanju nove tribune iz proračuna za 2012 in zavajanju mestne oblasti o gradnji sem spoznal, da razvoj športa in nogometa ni vsebina dela sedanje oblasti. Ker nisem hotel biti ovira za razvoj kluba z drugačno usmeritvijo, sem odšel. Sam. Brez jeze, brez očitkov. Še prej sem v klub povabil tri četrtine sedanjega upravnega odbora s sedanjim predsednikom na čelu. Slednji je hitro pokazal, da želi pretrgati s prejšnjimi časi in me je najprej pozabil povabiti na skupščino kluba kjer je prevzel oblast, nato pa je na spletni strani s cenzuro onemogočil kakršnokoli pripombo (seveda podpisano s polnim imenom in priimkom). Njegova metoda ni moja metoda, to sem javno zapisal in povedal. A tudi vedno dodal, da spoštujem vsakogar, ki sploh želi delati v takih okoliščinah. Glede na to, kako delajo posamezniki v UO NK Triglav, sem imel zopet prav: napredka, premika na bolje žal ni. Rezultate sistema, ki deluje pri mladih in rezultate članske ekipe pozdravljam kot navijač in za osem evrov kupim tudi pravico, da sem pohvalen, kritičen, vesel, jezen - kar pač prinašajo zmage in porazi. Ob tem moram ponoviti, da je moj odhod sprožil mnogo dobrega, obenem pa tudi pojav "izgube hrbtenice". Ljudje smo pač taki, tudi sam z vsemi napakami. Iz kluba sem odšel, ko sem sam tako hotel in zato mu želim vse dobro.
To pismo pišem zaradi spoznanja, kako prav sem imel. Ta oblast je predpogoj za razvoj nogometa na kakovostno višji ravni črtala iz vseh načrtov. Politik in predsednik kluba ima vpliva toliko, kolikor je 100 000 (prenova kopalnic) proti 62 000 000 (kranjski proračun). Kar pa ni nič čudnega, če ga lastni politični krog ponižuje na odprti sceni. Zato sem izredno ponosen, da se temu nisem uklonil: nisem klečeplazil pred ljudmi, ki žrejo biftek, plačujejo sporne zneske svojim prijateljem ipd. Enostavno sem ohranil človeški in tudi nogometni ponos. Tisti, ki so ga v tem klubu prodali za karkoli, mi danes ne morejo pogledati v oči.
A Triglav mora živeti. Ker je klub. Ker ima tradicijo in pripadnost. Sam se skušam včlaniti v klub že nekaj časa, a mi ne pustijo. O tem, ali sem lahko član naj bi odločal npr. Zmago Geršak, ki me je nekoč dobesedno žical za vstopnice za svoje znance in prijatelje. JeBeno Fekonja človek, ki mu bi bil rad hvaležen, da sem lahko član kluba kjer vladajo nedemokratične metode cenzure? Zagotovo ne.A če je Slovenija pravna država vsaj pri ustavni pravici združevanja, sem član kluba, ki mu pripadam.
Ko sem odšel, sem govoril z mnogimi in srečal mnoge. Bilo je veliko umikanja pogledov, izgubljenih telefonskih številk, verjetno še česa drugega. Logično in človeško. Ker pa sem v klubu še vedno našel tudi ljudi, ki so skušali biti predvsem prijatelji nogometa in Triglava, vanj verjamem. Ritolizniki in hinavci in verniki vsake oblasti so pa tako ali tako povsod v živlnenju in nogometu.
To pismo sem napisal, ker sem prepričan, da zdaj vsi razumete, zakaj sem tako ravnal. In zakaj sem s težkim srcem med Triglavom in človeškim dostojanstvom in svojimi načeli izbral to drugo. Srečno 2013 vsem, čestitke za vse uspehe (vedno gredo zasluge zlasti igralcem in trenerjem vseh ekip) in iskrena želja, da Triglav ostane naš.
Miran Šubic, univ. dipl. novinar, član NK Triglav