Cesar in Kek(ec), da o kultu reprezentance ne pišemo. Ker ga teptajo vsak dan.

Dve letali sta odleteli v različne smeri. V enem je bila slovenska nogometna reprezentanca, ki je obnorela državo letos na evropskem prvenstvu. V drugem je bil Cesar. Ali - cesar? Tisti, ki je te dni treniral Šeška in ostale, zdaj pa odšel namesto na Norveško - Turčijo. Kek in ostali na obračun reprezentance Slovenije, nogometni Cesar pa se je šel poklonit bodočim možnim delodajalcem. Kajti na Brdu je postalo jasno, da bo morda novi trener Maribora kjer vlada turški vlagatelj, lastnik. In zato je "kekec" izpadel tisti, ki o tem upa izustiti tole sramežljivo edino izjavo:

Res se to dogaja. A ne vsem in ne vedno. Cesar je bil nekoč vesel, da bo služil Kek(c)u. Ker so evri iz blagajne NZS tudi dobri, če drugih ni. Zdaj bojda so in zato je Cesar v Turčiji. Kjer bo morda podpisal pogodbo, ki ga bo (o)bogatila. Kek(ec) pa bo sam sebi pomočnik in seveda bo tlelo med igralci in še kje. Takega ponižanja nogometna Slovenija že dolgo ni doživela. Neki turški dozdevni bogataš in capo di tutti capi ponosa Maribora je pokazal, kaj smo mi, Slovenci. Kupljivi kot le kaj: za pest evrov je namestnih selektorja pozabil, kdo je in kaj je.

Če ste pomislili, da se je napačno odločil in predvsem v res napačnem trenutku, se motite. Odločil se je odlično - zase. Prej se je trkal po prsih in "dal vse za Slovenijo", zdaj je prišel trenutek, ko je vse to poteptal. Asistent pa je zdaj tisti, ki mu je bil šef. Ki je sedel na letalo brez pomočnika=namestnika=nekdanjega kapetana Slovenije. In slovenski nacionalni mediji so kot eden vstali v bran kulta reprezentance?

Tole je posnetek zaslona prve strani MMC RTV SLO. Športni del. Kdo od tistih, ki bi morali javnosti kaj poročati o tem, kaj se je zgodilo v reprezentanci, sedi na letalu proti Oslu. Kdo od tistih, ki bi morali udariti po mizi sedi skupaj z novinarji v istem letalu?

Dovolim si primerjavo z enim najbolj nogometnih narodov na svetu. Lahko se jim posmehujemo, lahko celo remiziramo z njimi, nekaj pa je gotovo: če bi si kdorkoli v Angliji privoščil "cesarski nateg vse države, zlasti pa nogometne", bi ga "križali" isto minuto. In ga za vedno zbrisali z nogometnega zemljevida. Zato, ker ni pokazal, da si je zaslužil, da je na njem bil. Angleži so marsikaj, a nekaj zanesljivo: kult reprezentance ni parola, ni za brisanje čevljev, ni prazen ništrc = tradicija. In zato je kult.

Športni tisk piše, da bo Cesar trenersko žezlo v štajerski metropoli vzel v Turčiji in ga delil z bodočim pomočnikom Bojanom Jokićem. Morda bo res, nekaj pa je že res: Jokić je del reprezentančnega ustroja pri nižjih selekcijah. Ne bi bilo prvič, da bi odšel na lepem. Kako je to mogoče? Zakaj je NZS dobra mati za nogometne ase, ko je konec njihove kariere in zakaj je le nepomembna druščina, ko pride nova ponudba z več slave in evrov? Kakšne pogodbe so to, da vsak gre na tisto letalo, ki mu prinaša več evrov? A riba smrdi pri glavi, kajne? In če je danes največji "kekec" tisti selektor, ki mu pomočnik/namestnik uide kadar hoče, je še eden, ki bi moral vsaj kaj odgovoriti, če že odgovarjal ne bo nikoli...

Kdo bi mu bil kos? Niti brat bodoče komisarke ni upal v to tekmo. Radenko bo ostal. Logično: saj je zaslužen za Evro 2024 in zaslužek in še kaj. Res je. A Radenko je le "potrčko" tistega, ki ga je nastavil in ga kot lutko na vrvicah vodi. Posredno ali neposredno, ni pomembno. Zato je iluzorno pričakovati, da se bo oglasil in povedal, da je "cesar nag" kot v slavni pravljici: še naprej bo zanj in za medijske in ostale oprode - Cesar cesar. Res?

Za konec še nekaj o meni in nas. Smo navijači. Imamo radi nogomet, ki nas pelje od Amsterdama do Munchna. Norimo in navijamo. Danes smo priča reklu, ki ga je rekel slavni Napoleon /baje, nisem bil zraven/: Ljubim izdajo, ne maram izdajalcev. Ko nekdo tako potepta kult lastne reprezentance kot so to storili Mijatović, Kek, Cesar itd., vedno znova sam sebi čestitam: iz nogometnega akterja /direktor, predsednik prvoligaškega kluba, nekoč član vodstva NZS in še kaj/ sem postal "kavčar". Navijač s peresom, ki ni topo - je ostro. Zato si upam danes zapisati, da me jutri niti zmaga na Norveškem ne bo več navdušila tako močno, da bi pozabil na današnjo sramoto. Na ponižanje nas, navijačev. Ker sem novinar, pri tem najbolj s prstom kažem na "sedmo silo" kjer ne manjka lizunov in ljudi brez hrbtenice. Nič nimam z njimi, nisem del novinarske srenje - pa naj bom slabši ali boljši ali karkoli. Ne znam si niti predstavljati, da bi danes bil v nogometu in bi moral kimati takim - oprostite - svinjarijam!

Cesarjeva nova oblačila bodo morda vijolična. A Turki so vse prej kot slabi pogajalci. Kaj bo, če nič ne bo? Bo zopet dobra reprezentanca? Bo zopet priletel v staro jato? Tudi če ne bo, je zame kot reprezentant z nešteto nastopi z enim letom v Turčijo pokazal, kdo je in kaj je. Izdati lastno vojsko pred bitko, je sramota. Zanj in za vse, ki so mu verjeli. Sam sem bil dovolj dolgo v nogometu, da ne verjamem več. Sem pač "kavčar", ki imam nekaj, česar si ne dam vzeti: lastno prepričanje, stališče, pamet - če hočete.

V letu 2024 smo doživeli eno najlepših nogometnih poglavij in zdaj ga je nekdo umazal z egoizmom. Cesar, ki je nag. Slekel je krinko. Vsi je še niso....

Miran Šubic, navijač Slovenije, ki bo preživela tudi izdajalce...to me tolaži.