So to stroji? Je slovenski as sploh - človek? Kako je to mogoče? Tako se sprašuje svet. Ker sem ob posilstvu z reklamnimi sporočili našel na drugih programih pretresljivo podobo "ledenega" kolesarja v solzah, sem dojel še enkrat več, da slovenski športniki največje ase spravijo v solze, jok...

Danes je bil na vrsti Jonas, da joče res pretresljivo. Nemoč? Poraz? Ni pomembno: pokazal je človeški obraz. Na oko neprizadet, z "gumijasto masko", brez čustev - je klonil pod težo slutnje poraza. Solze po takih naporih niso nič čudnega, še manj znak slabosti. So pa lahko dokaz, da gre najprej in predvsem za ranljive ljudi, ki so jim soljudje nadeli nazive "nadljudi". V športu je to posebej priostno.

Zaradi slovenskega/gorenjskega športnika je nedavno jokal še en "supermen". Solze so mi bile pri njem bolj simpatične od napenjanja mišic in tisočev golov. Človek je, sem si rekel. Čustva ima. In solze so tekle ravno zaradi tega.

Slovenski športniki in športnice še naprej osupljajo svet. Tadej je na kolesu dejansko čudež, če malo spremljaš tuje medije. Vsa Nemčija, vsa Francija in vse druge kolesarske velesile so šokirane ob tem, kaj v klancih počne fant s Klanca pri Komendi. Nogometaši niso ničesar osvojili, so pa postali kralji naših src, čustev in še česa.Nihče ni verjel, da bodo zmožni storiti kar so, za kolesarje pa tako rekoč ni več nobenih ovir.

A zanesljivo pride čas, ko bo jokal tudi Tadej (in mi znjim). Kot zdaj tarnamo nad vsem kar se dogaja Primožu Rogliču. Pa je razlaga povsem preprosta: gor pomeni tudi dol, zmaga je slutnja poraza, uspeh podaja roko neuspehu.Življenje pač.

"Fantje ne jočejo," je film in še kaj. Resnica je drugačna, preprosta in razumljiva: solze nas dejansko povežejo, spojijo v celoto. Tudi Jonasove, tudi Christianove. Pri solzah ni pravila, je pa spoznanje: z njimi dejansko ločimo ljudi od strojev, z njimi potegnemo ločnico med razčlovečenjem in človeškosjo.

Vsi kdaj jočemo. Ne skrivajmo tega. Solze sreče so eno, tiste druge pa drugo. Ko pomislim na vse te milijone, na vse te tehnologije, na vse te nečloveške napored, sem solz vesel: dokazujejo mi, da smo in bomo predvsem ljudje. S solzami, seveda.

Miran Šubic, ki solze težko prenašam. Tudi tuje.