Človek in šele potem je zlato....Lahko pa je človek zlat. Ne eden, dva.

Najprej: nisem navdušenec skakalnega športa, športno srce mi bije v obliki nogometne žoge. A sem od nekdaj trdil in trdim: če je to šport kjer smo Slovenke in Slovenci v svetovnem vrhu, ga moramo negovati, razvijati ipd. Pa dosti filozofiranja, čas je za veselje. In ko je Slovenijo zopet zajelo vse kar prinašajo uspehi športnikov, je mene ganilo tole:

Morda sem bil leta nazaj kdaj jezen na Domna Prevca, ker se je tako obnašal ali vsaj na zunaj bil "nemirni otrok" skakalne družine. A sem imel in imam srelo, da lahko z Janijem popijem kavo in klepetava tako o skokih kot nogometu kot...Ponosen sem, da sem nanj opozoril kot novinar že leta 2020, a zdaj je DOMEN PREVC POKAZAL, DA JE VEDNO V OSPREDJU ČLOVEK, NE ZLATO, NE USPEHI, NE SLAVA, NE...IN SE JE V NAJBOLJ POMEMBNEM TRENUTKU SPOMNIL NA TRENERJA, KI JE RES LEGENDA SKOKOV IN PRIMER ČLOVEŠKE SKROMNOSTI. NJEGOV ZNAČAJ JE TAK, DA JE LAHKO "RESETIRAL" DOMNA, KO MU NI ŠLO IN ZATO NISEM NIKDAR ZAČUDEN, KO GA ZAGLEDAM OB HRGOTI ŠE ZDAJ, KO JE UPOKOJEN. NJEGOVA PRISOTNOST PRINAŠA KOLAJNE, BI LAHKO ZAPISAL POSPLOŠENO.

Ko te po zmagoslavju oblegajo navijači in novinarji, ko daješ izjave in ko si na vrhu, marsikaj pozabiš. Tudi marsikoga. Domen tega ni storil, spomnil se je človeka, ki je z njim, ki mu je - si upam zapisati - skakalni oče, mentor, zavetnik. In ta človeška širina obeh je dala tudi rezultat in po kolajni okoli vratu je naš olimpijski prvak pokazal, da je nad zlatom vedno človek. In za njim tudi. Uspehi pridejo in gredo, krivulja se obrne, a če si človek...ZATO ZA TO ZLATO ČESTITKE JANIJU IN GLAVNEMU TRENERJU - DOMNU PA PRIZNANJE, DA NE POZABI, KDO MU JE POMAGAL. SAMO ZA TO GRE.

Ko sva z Janijem klepetala po prvem od Domnovih odbojev proti vrhu, sem ga vprašal: "Jani, daj povej...en skakalec eno leto vse pobere, zmaguje...naslednje leto pa nič ne more....kaj bi bilo to, kaj je vzrok?" Nasmehnil se je kot se zna, nič ovinkaril in rekel: "Veš, če bi pa mi to vedeli, bi bili pa vedno prvi!" Koliko resnice in kako malo sprenevedanja. Tak je pač šport, ki ga - priznam - nisem nikdar povsem dojel in sprejel, a danes je to še en mejnik slovenske športne posebnosti.

Biti človek, ko si na vrhu, ni dano vsakomur. Ni zlata, ki to lahko prekrije. Neskončno me veseli, da sem tega sposoben dojeti. Ne samo v športu, v življenju.

Jani, nagrada za tvoje življenje v skakalnem športu je prišla. Čestitam iz vsega srca. Veliko si naredil, da imamo prvaka. In človeka!

Miran Šubic, ki sem egoistično ponosen, da sem Janija zdavnaj prepoznal kot tistega, ki skakalnemu športu daje sebe....in lani ta čas sem opozoril na zmagovalni par...