Nekoč je brcal za Triglav: goli so bili že pri kadetih "čudežni", a - roko na srce - delovnih navad ni imel najboljših. Potem je odšel v Britof (Miran Pavlin ga je vodil po nogometnih poteh...)in potem 2010 doživel, da je (takrat) njegov Interblock prav v Kranju izpadel iz prve lige, Triglav pa vanjo napredoval pred 2200 gledalci (rekord stadiona in Kranja). Bil je tudi v izginulem NK Bonifika, a prelomen je bil prestop v Maribor in potem Palermo: Apeninski polotok je osvojil na jugu, potem v Fiorentini, na koncu v Bergamu kjer dosega neverjetne zadetke in je zaščitni znak Atalante, ki še igra v Ligi prvakov. Navijači ga častijo, mediji ga ljubijo in Jojo je že zdavnaj dozorel kot osebnost, kot nogometaš pa tudi. Res je, da s preko 190 cm težko zdrži celo tekmo, a v pol ure je sposoben nogometnih čarovnij, ki drugim ne uspejo vse življenje. Pameten je tudi pri izbiri klubov: v Italiji mu leži nogomet, vzdušje, naredil si je nogometno ime, postal temelj reprezentance. Naš, kranjski nogometaš je trenutno najbolj znan Kranjčan, ker je nogomet pač najbolj razširjen šport v Evropi. S Planine na sam vrh Evrope je dolga pot in zanjo si zasluži vse čestitke, ker ga niso ustavili padci in ker ni izgubil glave ob vzponih. Je poseben kot vsi posebni igralci, talenti: z žogo je spreten in tehnično zagotovo super podkovan glede na telesno višino. Deluje zrelo kot umirjen družinski človek. Zanimivo: ne Aleksander Radosavljević, ne Bojan Jokić (oba kapetana Slovenije), ne prej Miran Pavlin (kapetan zlate generacije) v kranjskem nogometu (še) ne delujejo kar je velika škoda. In še to: nikdar nihče med njimi ni dobil niti enega samega kranjskega (občinskega) priznanja kar je pač povsem mogoče, če plešeš folkloro, si prostovoljni gasilec ali kaj podobnega...