Bil je čas, ko smo neizmerno ponosno kolovratili po Evropi in "oznanjali" nov - vsaj balkanski - red na stari celini. Če bi kdo namreč v nekdanji "jugi" trdil, da bo Slovenija kot samostojna država šla na evropsko in svetovno prvenstvo, bi bil označen za norega. Danes je jasno, da smo nekdanji smučarji (za južne brate) že zdavnaj pokazali in dokazali kaj vse v športu zmoremo. In nogomet je tu nekje v samem vrhu po pomenu v družini športov.

Včeraj smo lahko uprizarjali še eno staro značilnost v novi preobleki, ki pa ni lastna samo nam. Škotje vedno rečejo (in Nemci so jim dali razlog...), da jim je vseeno za poraze, samo Angleži ne smejo biti prvi..in jim zadovoljstva od 1966 ne (z)manjka. "Ognjeni kockasti" so včeraj skušali skriti tisto resnico, ki je očitna in jasna: "dizel pogon" je močan, a na dirki ne šteje veliko. "Furia roja" je nogometna velesila, naši sosedje pa so zase to vedno. In imajo kritje v rezultatih. A kakovost, nogometna kakovost je bila očitna: božanski Modrić je že dolgo časa igralec epizodnih vlog, a v njih odličen. A bolečina veličin je - slovo. Nemški soigralec iz kraljevskega kluba je to zmogel. Kockasta blamaža pa je vedno poučna za njihov neizmerni ego, za napuh in oholost. Saj je jasno, da so balkanske države naši sosedje presegli, a včeraj so bili - smešni.

Pa z metlo in žogo pred domač prag: leta 2000 smo se dejansko nogometno osamosvojili in po 3:3 na prvi tekmi nastopo Slovenije na velikih tekmovanjih, smo nadimek "skijaši" mirno spremenili tudi v "fudbaleri" /srbsko za nogometaše/. Ob odmevnem rezultatu je ta simbolika odjeknila. A četrt stoletja kasneje je to že pozabljeno - po Nizozemski/Belgiji, Koreji, Južni Afriki smo zopet zraven. Nas lahko čaka usoda Hrvatov, potolčenih do nog? Škotov s "petardo" v mreži? Žoga je okrogla, a Slovenija še naprej preseneča svet in sebe: zdaj zablestijo hokejisti /4.na OI.../, potem košarkarji ali rokometaši ali odbojkarji /vsi s kolajnami../, da Luku ne pišem. Pa o kolesarjih tudi ni treba: tam smo res svetovni fenomen....Vedno sem trdil, da so vsi resursi slovenskega nogometa premalo za tisto kar smo že dosegli. Če bomo zmogli pol koraka več od leta 2000, je to realno veliko in več kot smo sanjali.

Nogomet mnogi Slovenci ponižujejo, neredko se ponižuje tudi sam. A to je naša folklora: ne razumemo danosti svetovnega športa št 1 brez konkurence. Zato je treba danes zvečer ceniti kar smo dosegli in spoštovati našo reprezntanco. Kjer pa nikdar ne bom razumel, da imamo na njih mrežo (naj bi bila nogometna, a je lahko tudi tista na meji ali v glavah ali v arestu) in nekaj, kar naj bi bilo - srce. Ja, to je na prsih naših fantov in zato toliko bolj verjamem v njihova prava srca. In ko smo spet pri sosedih: njihove kocke pozna ves svet (tudi zaradi izidov), mi pa se smešimo od nekdaj v vseh športih z vsemi dresi: smo res tako neenotni tudi v tej podrobnosti? Smo.

V nove zmage!