Česa sem si in smo si vedno želeli? Pet podaj. Igre. Kaj smo dobili? Desetletja trajajočo preobrazbo od "smučarjev" (skijašev kot so nam rekli...) do tega, da na zelenici napadamo. Pa smo se do zdaj skoraj vedno branili, neredko (u)branili in celo zmagali. Kot v Romuniji pod Katancem, na primer. Matjaž Kek je (bil) gospod. Uglajen, do bolečine umirjen. Sedem let, nesporno uspešnih, je za njim in nami. Nečesa ni uspel (pa tudi nihče pred njim ne...): ni uspel Slovenije umestiti med reprezentance, ki igrajo četudi izgubijo. Ki napdajo, četudi prejemajo gole. Ki so všečne še komu in ne le zvestim navijačem.

Je razlog v slovenceljskem značaju, v motečem in vseprisotnem občutku majhnosti, obrobnosti v svetovnem športu številka 1 in nasploh? Mogoče vse te frustracije ne morejo iz nas in je (bil) potreben "balkanski pridih" kakega Zlatka? Enkrat z Jugoslavijo na EP v Belgiji/na Nizozemskem, enkrat s Srbijo /lani v Nemčiji/ smo bili najbližje zmagam, ki bi jih slavile generacije zanamcev. Ker bi pomenile dokončno osamsvojitev, dokončno umestitev v Evropo. Ne Srečko, ne Matjaž nista imela ne sreče, ne sposobnosti za tak podvig.

Nasmehnem se, ko berem, da naj bi predsednik Radenko poiskal selektorja. Ne, "amen" mu bo dal Aleksander iz Švice. Nov selektor bo tisti, ki bo dobil mig iz Nyona kjer je sedež UEFA. Tako so razporejene moči v nogometni hierarhiji, ki je še bolj okostenela od sloga igre Slovenije: braniti gol, potem pa bo kar bo. In je velikokrat bilo. In smo romali v Munchen ali Amsterdam kot nogometni narod, kot pravi del Evrope kjer nogomet vlada med športi od nekdaj.

Bo torej novi človek tisti, ki bo našel igro, užitek, potezo več - pet podaj skupaj? Ne vem, ne upam si trditi, lahko si le želim. Da je to možno nam kaže španski strateg v Celju, ki je zaradi njega iz rokometnega postalo nogometno. Še do včeraj nezaslišano, danes dejstvo. Pa še ena past je: ko smo v snegu Ukrajine izborili točko in ko smo v Romuniji presenetili vse, nam je to uspelo s taktiko, ki verjetno odraža naš značaj (moj, tvoj, njegov....). Celo v Nemčiji smo z remiji in obrambo prišli najdlje. Kdo si bo po tem upal začeti tisto, kar naj bi nogomet bil v svoji srži? Kdo bo sposoben slovenske igralce preobraziti v igralce na usatrezni ravni za zmage? Kjer goli ne bodo več le naključje ali rezultat protinapadov?

Znova lahko zapišem: nogomet je najboljša preslikava človeškega življenja kjer si šibkejši vedno želi premagati močnejšega, večjega, bogatejšega. Zato ljudje derejo na stadione vsega sveta in zato je Slovenija od časa do časa fenomen tega športa. Kdaj bomo torej "res igrali"!? Ko bomo premagali najprej sami sebe in sprejeli še eno nogometno resnico: ko se začne tekma, smo 11 proti 11 in nič več in nič manj. Kdo bo to sposoben v nas najti in iz nas preslikati na to isto zelenico pa je zdaj vprašanje....in je vedno bilo...ker potrebujemo nekoga, ki mu najprej verjamemo, da smo Slovenci na nogometnem igrišču tega sposobni !

Miran Šubic, ki sem navijač Slovenije in slovenskega nogometa in športa.