Doma se rad pošalim (in prijateljem to tudi rad pojasnim), da se ve, kdo je "v deružini najvišji in kdo - največji". Sem s tem zabaval otroke, za boljšo polovico je nesporno, da mi je zdavnaj zrasla "čez glavo" in tako naprej. Veličina je sicer nekaj, česar si (pod)zavestno vsi želimo: radi smo ugledni, spoštovani, veliki v dejanjih in mislih, kajne?

Danes zvečer se bo zopet merila veličina države kjer živimo. Trapasto ali ne: za to je kriv šport in žoga, ki je včasih imela dušo (usnjen ovoj, gumijasta napihiljiva sredina...duša imenovana), zdaj je nima več. Nekaj pa je ostalo: gre za prestiž, gre za večni dvoboj Davida in Goljata. Tudi včeraj je bil kar dvakrat in ljudje navadno držimo za šibkejšega, ker smo v življenju navadno "majhni" proti vsem tistim "velikim" in težavam, ki nam jih povzročajo. Tu in predvsem tu pa veliki nikdar niso nujno - največji. Prav zaradi tega je ta šport tudi strast človeka, je hotenje človeka, je večen boj z velikani naših življenj, ki nas pač obvladujejo.

Danes zvečer smo lahko zopet večji, največji. Ne samo z zmago, z odnosom in ponosom. To prinaša samo in zgolj nogomet. Pa ne gre za podcenjevanje drugih športov kjer smo morda precej "večji", gre za skupek lastnosti in danosti, ki ga ta šport prinaša. Slovenija se je nogometno osamosvojila na EP 2000, zdaj smo z uvrstitvijo v drugi krog tekmovanja to presegli. Zdaj dokazano z velikimi tudi tekmujemo, ne samo sodelujemo. Postali smo veliki po hotenju in znanju in celo rezultatu. Ker se slednji v nogometu merijo malo drugače: težko bomo osvajali naslove, pokale in kolajne - pa nas vendarle danes pozna Evropa in svet.

Sam sem v nogometu morda podzavestno dojel in sprejel prav ta boj: majhni proti velikim, reveži proti bogatim in tako dalje. V življenju sem se srečal z mnogimi znanimi veličinami nogometa. A to ne spremeni bistva: denar in mediji in slava in.... so ena plat. Druga pa je neizmerna radost, ko vidiš tisto okroglo stvar /z dušo, vendarle.../ v nasprotnikovi mreži...to je nedoumljivo.

Tudi danes bomo naleteli na nasprotnika, ki nas - po vseh kazalcih - mora premagati. A preostane nam boj in bitka innekaj kar ne more zamegliti ne zmaga, ne poraz: spoznanje o lastni veličini in velikosti. Zato je ta športni narod že tolikokrat osupnil svet in ga bo še: to imamo v sebi. Poraz ni nikdar čustveni zlom in priložnost za iskanje krivca izven nas in zmaga ni nikdar več od dobljene bitke v vojni za narodovo identiteto. Skozi njo se zrcali identiteta posameznika in ekipni športi imajo posebno draž: sodelovati je treba, če želiš uspeti. In tu je nujna treznost: NEŠTETOKRAT SAMIU SEBI OČITAMO, DA NE ZNAMO SODELOVATI, DA PREVLADUJEJO TISTI, KI RAZDIRAJO IN LOČUJEJO. V TEH DNEH SMO SEBI IN DRUGIM POKAZALI IN DOKAZALI, KAKO ZMOREMO SODELOVATI. IN BITI VELIKI. IN SEGATI V VIŠINE....

Miran Šubic, ki sem vedno trdil, da nogomet ni le brcanje žoge....