ZORAN SMILJANIĆ NI NAGRAJENEC OB DANAŠNJEM PRAZNIKU KRANJA. ŽAL NJEGOVA PRIZNANJA V NAŠEM SLOVENSKEM PROSTORU ZA KRANJSKE ZATOHLE RAZMERE NISO DOVOLJ. VESELI SMO, DA SE JE ODZVAL NA VABILO TRME IN POVEDAL KAJ O SEBI IN NAS.

Se od stripa da preživeti?

Ne in ja. Dolga leta sem moral leta delati predvsem druge stvari (ilustracije, karikature, storyboardi za TV reklame, pisanje, ...), da sem preživel, stripi so bili bolj hobi za drobiž in prestiž. No, sčasoma sem v potu svojega obraza prilezel do tega, da živim izključno od stripa. Prelomnica so bili Meksikajnarji, po njih sem začel dobijati boljše ponudbe, ki so bile tudi solidno plačane. Vzporedno so pri nas prišli v modo zgodovinski in biografski stripi, ki so mi precej pisani na kožo in krog se je sklenil. Končno si lahko privoščim ocvirke in vampe.

Koliko striparjev razen tebe v Sloveniji lahko živi od stripa?

Od stripa pri nas živi tudi Bernard Kolle, ki riše za francoske založbe. Mislim, da lahko hladilnik napolni tudi udarniški Damijan Stepančič, ki je letos sproduciral kar tri biografije, in sicer o generalu Maistru, misijonarju Baragi in blaženem Lojzetu Grozdetu. In če bi hotel, bi od stripa lahko živel tudi naš Michelangelo in Leonardo v eni osebi, Tomaž Lavrič, ki je bil že zvezda na frankofonskem tržišču, a se je potem vrnil na rodno grudo in riše za Mladino. Drugih, kolikor vem, ni. Torej, ali delaš za tujino, ali delaš veliko in dobro za domovino. Potemtakem lahko vse tiste, ki v Sloveniji živimo od stripa, preštejemo na krepko zredčene prste ene roke. Vsi ostali morajo za svoj košček kruha in paštete praskati kaj drugega.

Kranjska kultura: odnos do stripa in tistih, ki se z njim ukvarjate?

Rekel bi, da je odnos kranjske kulture do stripa in striparjev - neobstoječ. Ne bi rad tarnal, jokal in stokal o mačehovskem odnosu Kranja do stripa, oz. mojega ustvarjanja, takšno je pač realno stanje. Zaradi tega nisem razočaran, ne zagrenjen, ne mislim, da se mi godi krivica ali, da mi je kdorkoli karkoli dolžan. Stripovska scena v Kranju ne obstaja, obstaja samo nekaj striparjev, ki imamo lovišče pač v Ljubljani. In kdor hoče, da se v Kranju kaj premakne, naj ne čaka na druge, ampak naj sam premakne rit in kaj naredi.

Prvo razstavo v Kranju si imel šele leta 2012.

Res je, prej me pač ni nihče niti povohal, čeprav sem imel že kup razstav v Ljubljani, Mariboru, Celju, na Dunaju, Linzu in Leipzigu. Prvo razstavo svojih del sem imel v Layerci, po zaslugi neumorne Petre Puhar Kejžar. Medij stripa večinoma promoviram sam, prek Striparskih večerov v Mestni knjižnici Kranj, ki so se pozneje razvili v pogovorne večere, imenovane Zobotrebec. Knjižnica je še zadnji prostor v mestu, ki skrbi za javno dobro, ima posluh za promocijo kulture in tudi stripa ter z njo že leta zgledno in aktivno sodelujem. Po moje se sploh ne zavedamo, kaj imamo. Moram pa omeniti tudi novinarja Igorja Kavčiča, ki je v Gorenjskem Glasu redno obveščal o moji dejavnosti. No, in zdaj si me odkril še ti ... Ste že trije.

Tvoji stripovski začetki pa so se vseeno zgodili v Kranju?

Da, prve stripe sem objavil daljnega leta 1981v publikaciji nekoliko trapastega imena, Glasilo Kluba ljubiteljev glasbe, kar vedno s ponosom povem. Ravno te dni je izšel zbornik o delovanju Kluba, ki je bilo za 70. in 80. leta kar pomembno in vplivno zbirališče mladih glasbenih entuziastov. To je bila scena, ki je ponudila mladim ustvarjalnim ljudem prostor, da kaj ustvarijo, povejo ali prispevajo. Čeprav je deloval v času osovraženega socializma, je vladala solidarnost, skupni napori, entuziazem in prostovoljno delo. Tega danes ni več. Nobena scena več ne obstaja. Za vse je treba plačat.

Si zelo uspešen stripar ... novi načrti?

Imam srečo, da imam zagotovljeno delo za nekaj let naprej. Tudi korona me zaenkrat ni preveč oplazila. Ravnokar sem začel risati strip o arhitektu Jožetu Plečniku, ki je svoje sledove pustil tudi v Kranju. Scenarij je napisal dr. Blaž Vurnik iz Mestnega muzeja Ljubljana, s katerim sem sodeloval že pri dveh projektih. Naslednji pa bo o pesniku in partizanu Karlu Destovniku - Kajuhu. Marsikaj tudi odklonim, saj mi morajo biti osebe, s katerim intenzivno preživim leto in več časa, osebno blizu in zanimive.

Kakšen status imaš /umetniški ipd.?

Sem samozaposlen v kulturi, tako se uradno reče mojemu statusu. Grozna skovanka, ki je nadomestila prejšnje oznake samostojni kulturni delavec, oz. svobodni umetnik ali umetnik na svobodi. Ne vem, če sem svoboden, sem pa svobodnjak.

Kaj bi v kulturni politiki v tem mestu spremenil?

Pravzaprav nič, mesto ima tako kulturo, kot si jo zasluži. Od nekdaj sem bil ustvarjalec, nimam pravega občutka za organizacijske zadeve. Do Kranja sem bil vedno kritičen, v rosnih dvajsetih letih sem narisal strip, kjer sem se krepko norčeval iz mrtvila, pasivnosti in duhovne sivine, ki vladajo v mojem mestu. Ampak lahko se je pizdit, vsak gostilniški kerlc s štamperletom na šanku to obvlada.

No, sčasoma pa sem pogruntal, da kolikor daješ ti svojemu mestu, bo mesto dalo tebi. Če ti gre mesto na jetra, boš šel tudi ti njemu. Če pa boš vlagal vanj, ti bo vračalo. In ko sem začel z aktivnostmi v knjižnici, sem začel dobijati fidbek nazaj. Ljudje so prihajali, poslušali, ustvarila se je neka vzajemna energija. Zadnje čase pa z veseljem opažam, da se je scena začela razvijati: Layerca, Trainstation, številne aktivnosti v knjižnici, projekcije izbranih filmov, Galerija Prešernovih nagrajencev, Gorenjski muzej ... Marsikaj bi se dalo še naredit, ampak nekaj se premika. Žal mi je, ker smo izgubili Filmsko gledališče, ki ga je programska vodja Ana Bešter leta mukotrpno gradila in navajala gorenjsko publiko na kvalitetne filme. In ko se je enkrat končno prijelo, so Kino center kupili novodobni kapitalisti, postavili noter aparat za kokice in ferderbali vse, kar je bilo dobrega. (V rahlo zadoščenje mi je, da eden teh kapitalistov danes žuli zaporniške klopi.) In na jetra mi gre, ker Kranj ni vključen v Art kino mrežo. Vsaka malo večja vas v Sloveniji ima program kakovostnejših filmov, samo Kranj ne. V nekaterih pogledih smo ostali zahojena vukojebina ...

Tvoja končna razsodba o našem mestu?

Kranj je mesto številnih nadarjenih posameznikov in provincialne skupnosti.