Velikokrat sva se srečala. Ob kavi na Brionih, na primer. Ali pa sem ga videl na vsakdanjem sprehodu. Morda se je vračal iz knjižnice. In vedno sem se spomnil, kako sem sedel v gimnazijski klopi pri njegovih urah pouka slovenskega jezika. Eden tistih ljudi, ki se vtisnejo v spomin pa morda tega sploh nočejo. Bil je raziskovalec naše literarne zgodovine in brez njega bi bila bolj pusta in neznana. Odkril je pesnika Balantiča, njegov nemirni duh pa je brskal in odkrival vedno znova. Do zadnjega. Kot novinar sem nekoč naletel, kako grdo so z njim ravnali. Na Gimnaziji Kranj. Na tisti šoli kjer so dijaki prosili, če bi jih lahko učil še eno leto, pripeljal do mature. Ni mu bilo dano in meni je bilo res hudo ob tej krivici, ker pač ni bil na liniji, sploh ravnateljevi. Ravnatelj Pivk ga je poniževalno poslal v pokoj in ko sem ga obiskal, se je zahvalil - a ni želel obračuna. Velik človek, velik v svojih ravnanjih. Življenje ga ni božalo, a France Pibernik je svoje bolečine in stiske prekril z garanjem, raziskopvanjem. Zdaj ga ni več in hudo mi je kot njegovemu dijaku in kot človeku, ki se zaveda, da so taki ljudje neprecenljivi. Kranj bo brez njega drugačen, poslovil se je velikan literature in človek katerega malce zagrenjen smeh in pozdrav sta bila tako značilna za to naše mesto. Ne bom ga več srečal na sprehodih, ampak: ogromno me je naučil. Hote in nehote, samo zato, ker je bil. Tovariš je bil zame kot dijaka v tistih časih, dejansko pa velik gospod. V vsem. Naj mu bo lahka slovenska zemlja, ki jo je imel rad kot tudi slovenskega človeka, slovensko zgodovino....Profesor, hvala.....