Nisem poznavalec kulture, sem pa ljubitelj dobrega filma, občudujem lepo sliko in tako naprej. Danes sem se prebijal skozi množico največjega kranjskega shoda tistih, ki v Prešernovem mestu živimo. Lepo. Ni za vse okuse, ni za vsakogar in ne za vse. Kritike dopuščene in zaželene.

Vsako leto pa v Sloveniji kjer je slovenski jezik svetinja in naša kultura temelj narodoveg obstoja, delimo tudi nagrade. Tiste velike, na velikem odru. No, tam nas pa ni. Kranja ni, naše kulture ni, naših ambasadorjev ni. Iskreno opravičilo vnaprej, če sem koga prezrl, a to je le izjema, ki potrjuje pravilo. Zakaj je temu tako, zakaj smo impotentni kot Prešernovo mesto. Zakaj ni v tem mestu umetnika, ki bi bil vsaj malo Prešernu podoben: prodoren, zanimiv, drugačen....?

Ko se ozrem okoli sebe, ne morem brez Parka La Ciotat (pobrateno mesto s Kranjem - a že leta nisem zasledil kake osnovne oblike sodelovanja....). Tam je "aleja odsekanih glav", ker v Kranju naša oblast slavi - kulturnike in umetnike iz drugih držav, ki so imeli z nami skupno le to, da so živeli v Prešernovem času. Ja, to je dovolj, da imaš kip v parku, ki ga ljudje - to si upam trditi - ne poznajo, ne cenijo in ga prehodijo tako hitro, da še zanemarjenih zelenic ne vidijo. Mi jih pa.

Ko sem predlagal, da bi kranjska knjižnica dobila ime po Francetu Piberniku (častni meščan, pisatelj in publicist, pesnik in raziskovalec...), me je politika "povozila" kljub začetnemu odobravanju. Je pač malo proč od aktualne leve oblasti, kaj hočemo. Ko je nedavno minilo dvajset let od smrti dramatika Rudija Šeliga, se ga edino tu, v njegovem mestu, niso niti spomnili. Bedno, res bedno.

Prešernov smenj zmoremo, kranjska priznanja kulturnikom delimo, ne zmoremo pa niti malo "prešernovega duha", ker je on sedel po gostilnah in pisal. Danes ga po božje častimo, a slovenske kulture ne poganja niti kranjski vetrič, kaj šele veter. Lastne kulturnike delimo na naše in njihove, obenem pa se je v to mesto zajedla plesen povprečja in zatohlost provincialne miselnosti.

Oblast pa dela parke in se ne zmeni za vsebino v ljudeh. Pa ne, da bi meril kulturo s številom nagrad in priznanj o katerih si dovolim imeti svoje mnenje. A če pomislim, da današnji nagovor direktorja zavoda za kulturo, me popade smeh: pa saj to smo mi vsi - nesposobni česa več od povprečja ali pa še to ne.

Naj živi parkovna kultura spomenikov in betona in kipov in asfalta in ....bomo že kako. Še vedno smo.

Miran Šubic, ki bi rad videl, da bi Prešernovo mesto imelo malo njegovega - v ljudeh, ne v spomenikih.