Se spodobi medij "zlorabljati" zase? Je določena meja, ko novinar postane (preveč) oseben? V teh dneh se sprašujem prav to. Odziv na objave (in tiste osebne so kajpak zdaj novost...) je izjemen. Ko sem se odločal, ali Trma lahko postane tudi neka osebnoizpovedna zgodba, sem se zavedal, da bo odzivov kar nekaj. Sem pač izpostavljen vse življenje zaradi poklica in drugega kar sem počel in še počnem. Povsem na jasnem sem si, da marsikdo zaključi "zdaj je dobil kar je iskal" in me res ne moti. Povsem razumem vse ostale, dobre in slabe reakcije. So človeške kot skušam človeški biti sam z objavami. Bolezen je bila vedno najprej zame res povsem osebna zadeva /pri drugih, mene je do zdaj obšla.../, zdaj pa sem jo spremenil v - medijsko vsebino? Hinavsko? Iskanje pozornosti? Tudi te razlage sprejmem kot razumljive in kot posledico objav, ki so res in predvsem osebne. Marsikdo pokliče, marsikdo sporoča kako drugače soočenje z zapisanim in s tem, kar je pač vsebina. Slednja danes ni več "tabu tema", nasprotno: je kar pogosta tudi v medijih. A s tem se pa res nisem ukvarjal niti preračunaval. Tako pač je in komur sem z vsem tem že presedel, ga prosim, da rubrike "Tukaj in zdaj" pač ne bere več dokler bodo tam pač res bolj osebne vsebine in ne klasičen poskus novinarja kaj obveščati, komentirati, povedati. S tem pojasnilom pa tudi zaključujem nizanje razlogov za in proti temu, da sem morda zgrešil bistvo in Trmo v nekem delčku podredil sebi oziroma dejstvu, da lahko objavim kar berete v teh dneh. Priznam, da spodbude vedno človeku kaj pomenijo. Prav tako pa se skoraj nikdar ne zalotim pri "izštevanju", kdo mi jih pošilja in komu se to ne zdi potrebno. Prijateljstvo sem za vsem kar pomeni okvir "družina" vedno dal na drugo mesto vrednot v mojem življenju...In morda še tale zapis bralke Trme kot ponazorilo, da so moje, tvoje stiske tudi naše....Sva oba del neke bitke z nečem kar pač obema (in mnogim drugim) grozi: navijam za njo, zase, za vse....V nogometu sem neštetokrat rekel: V nove zmage!
Pozdravljeni!
Prav tako je mene doletelo letos februarja, da so mi odkrili tumor. Ne vem kako to, toda ni me prizadelo, ker sem pač odvračala to misel na raka. Po večih preiskavah pa je počasi prihajal strah, da je to resnica. Toda še vedno se prepričujem, da bo vse v redu in pri zadnjem pregledu svetovali odstranitev tumorja. Nekako sem oklevala nato so mi, ker sem starejša oseba, predlagali hormonsko zdravljenje. Zaenkrat tumor ne raste, nimam zasevkov in kontrolo junija. Do takrat bom skušala živeti čimbolj neobremenjujoče in pozabiti na karcinom. Bomo videli, upam, da uspem.
Lep pozdrav