Spošovani g. Miran
vem, da se midva ne bova nikoli postavila na isto stran, pa vendar vam ne želim nič slabega, še najmanj ob vaši bolezni.
Ko sem danes pogledala na vašo spletno stran Trma in videla sliko čakalnice na OI spodaj v kleti pri ribicah, kjer sem tudi jaz pred 5 leti dnevno čakala na dozo obsevanja na Aparatu št. 7, sem spet podoživela tisti čas in vem kaj prestajate in povem vam, da smo z ekipo na tem aparatu postali res pravi prijatelji in da so mi oni dajali voljo in moč za premagovanje te zahrbtne bolezni.
Zelo dobro vas razumem in mi je za vsakega, ki to stavbo doživi hudo, ne glede na to ali je to prijatelj ali ne.
In sedaj ko že 5 let hodim na kontrole me vsakič pri hali Tivoli prične stiskati v prsih, ko pa prestopim prag OI, pa pravim sedaj sem enaka med enakimi.
Spoštovani g. Miran želim vam vse dobro, taki kot smo bili verjetno ne bomo nikoli več, pa vendar ostaja moč in volja do življenja, ki ne sme nikoli popustiti, pa če je še tako hudo.
Srečno, ko pa se kje vidiva pa se prijazno pozdraviva.
Saša Kristan
ps
Rak je nevaren, ni pa več tabu tema. Hvala za spodbudo, Trma pa je vedno odprta vsem. Bolezen pa očitno lahko ustvari povezave, ki so posebne in zato jo z gospo Kristan deliva z bralkami in bralci Trme. Tokrat brez politike, a s človeško noto...