Da je zgodba o razcvetu Kranja z Bogatajem, Grimsom, Bratuškovo, Homanom, Štefetom, Megličem, Boštjančičem in kar je še bolj znanih politikov v tem okolju, končana, je jasno. Koalicija kjer je županova stranka razpadla, kjer sta protikorupcijska komisija in policija stalno zraven, kjer se kadruje po domače, zapravlja noro in ne ustvari ničesar za Kranjčanke in Kranjčane, je "fertik"!
Lahko se sicer znova izvolijo na x volitvah z x idejami in x projekti in x novimi štosi, Mohor Bogataj je uspel Kranj dokončno potisniti v popolno nazadovanje. Ne samo zaradi denarja, zaradi idej, razvoja, koncepta, miselnosti. In tisti, ki so šli z njim v kolo, naj plešejo naprej in si rihtajo službice in požrtije.
Volitve danes, februarja 2013, prinašajo novega župana. Zamislimo si, kdo v Kranju ima energijo, da se tega sploh loti? Da nekaj začne delati v korist ljudi? Da ne pleni blagajne in ne krni ugleda Kranja, ki je mesto s tradicijo, kulturo, vsebino, dobrimi in pridnimi ljudmi?
Odgovor ni lahek. Sedanja oblast bo do konca le še vegetirala, vsaj tako kaže. Ključni projekt je ostal ujet med obljube in možnosti, med nerealna pričakovanja in neuspešna lobiranja. Kranj v Ljubljani ne šteje nič. Logično, če pa še župan ne živi v Kranju. Če se cela mestna uprava od nekod pripelje in potem odpelje. Mi pa v Kranju hodimo v trgovino, na sprehod, k zdravniku, v gledališče, vna stadion. In gledamo to našo občino in to naše mesto. Nam ga niso ukradli, nam so ga zlorabili pred nosovi.
Kdo bo torej novi župan? Kdo bo pritegnil in potegnil Kranj naprej? Obstoječa politika je pogrnila na celi črti. Kranjska vstaja bo torej najprej preštevanje: ali sploh (z)moremo bolje? Ali pa drži tista, da ima vsak tako oblast kot si jo zasluži?