Če boste brskali po spletni strani Mestne občine Kranj, boste z lučjo pri belem dnevu iskali naziv "Prešernovo in univerzitetno mesto" s katerim se ponašajo table, ko se v Kranj pripeljete. Če k temu dodamo biserček podžupana in komunalnega inženirja Bojana Homana, da naj bomo še mesto kranjske klobase, se približamo kulturnemu utripu in stanju duha v mestu.
Rudi Šeligo, Boštjan Hladnik prej, danes profesor France Pibernik so ljudje, ki so slovenski kulturi dali marsikaj in so Kranjčani oziroma so v Kranju dolgo časa živeli. Nekoč Bleiweis, pa Puhar (slednjemu niti ulice nismo namenili, kljub predlogom) so znamenita imena naše preteklosti. In letos imamo 150-letnico Narodne knjižnice v Kranju, ki jo lahko proslavimo v novi, prelepi, obiskani kranjski knjižnici. Za katero pa je oblast Mohorja Bogataja najprej doživela revizijo postopkov, na koncu pa primaknila še milijon in pol evrov dobrohotno zasebnemu podjetju za "poračun". Kulturno?
Če pomislimo, da se kultura mladih dogaja v baraki pri železniški postaji, daje nastalo novo gledališče mladih, smo lahko veseli.In da režiserji in igralci, ki so odšli iz Kranja dosegajo visoko raven, ni dvoma. Tudi tradicionalne prireditve, od gledališča do razstav, so ostale in ohranjajo vsaj neko sosledje kulturnih dogodkov.
Stanje duha, kritičnost kulturnikov, kulturni boj? Tu pa smo bližje kranjski klobasi kot Prešernu. Pa saj se spomnimo avantgarde v slovenski kulturi, skupine OHO, svežega vetra! Danes pa so kulturniki bolj ali manj prodajalci svojih storitev, ne pa iskalci in nosilci novega. Kritična misel kranjskih kulturnikov je žal lahko zabavljanje za šankom, nikakor pa nek napreden tok, ki bi to sivino razblinil.
Če bi nas danes srečal Prešeren, bi pobegnil. Kajpak: v gostilno. Teh je dosti ostalo. Ali pa bi zmogel ob vsem tem kaj zapisati, ne vemo. Potolažimo ga s klobaso, če že njegovega duha nismo zmogli ohraniti niti ščepec....