Ko srečaš dimnikarja, se primi za gumb. V Kranju: za denarnico. Svojo in občinsko, mestno. Iz nje nam lahko Dimnikarstvo Dovrtel pobere 2 000 000 evrov na račun odškodnine. Podlaga je jasna in dokončna: Mohor Bogataj je nezakonito prekinil koncesijsko pogodbo, ki so jo imeli s Kranjem leta 2004 in zdaj se bliža sodni razplet. Koliko? - to je edino vprašanje. Da bi se izmazali brez plačila, ni šanse. Jasno je, da bo na koncu znesek lahko tudi nižji, a stroški pravdanja in nasploh tako zapravljanje stane ogromno v občini, ki jo je isti župan zadolžil kot še nihče prej...
Je Mohorju Bogataju vseeno, če za sporno poravnavo nameni 600 000 in se tukaj pravda za 2 000 000? In če obe odločitvi in vsoti temeljita na njegovih odločitvah (kdo mu je svetoval, kdo je operativno vodil zadeve, ni pomembno - podpis je županov) in sploh ne omenjamo drugih, ki nas prekleto veliko stanjejo, ugotovimo, da so Kanglerjevi radarji samo pojavna oblika splošnega pojava. Kajti Mohor Bogataj je zagrešil sporno odločitev, plačali jo bomo mi.
Kako bi bilo, če bi se županov davkoplačevalci lotili tudi z odškodninskimi tožbami za odločitve, ki iz blagajn odnašajo milijone? Bi bile potem samovolje še tako očitne in napake še tako grobe? Kajti v Kranju bomo svetovni rekorderji po plačilu dimnikarskih storitev. V času, ko je bil izgnan Dovrtel, smo jih plačevali firmi, ki je imela v Kranju samo nabiralnik - a je bila boljša od dimnikarja z 28 zaposlenimi - pa še iz Ljubljane je bila! Zdaj bomo vse to morali plačati še enkrat, če bo sodišče tako odločilo.
Primite se za .... denarnico. Tako je ometal in ometa naš župan.