Koliko zastav bo viselo s hiš in balkonov blokov v Kranju? Kdo bo začutil potrebo, da domovino in njene praznike počasti z državnim simbolom? Kako smo navezani na naše praznike in kaj nam pomenijo?
Kranj danes ne diha praznično. Ob 1. maju so včasih častili delo in delavce. In leta 1977 so naredili na Jošta cesto, široko. Po njej se je pripeljal takratni predsednik nekdanje države Tito. Danes lahko pride kdorkoli kamorkoli, nove ceste ne bo. Veseli smo, če nam "zaflikajo" stare, dotrajane. Drugi časi, ko smo bili ujetniki ene partije in sploh v stiski? Ko smo trpeli zaradi vsega tega zasužnjevanja?
Ali pa smo imeli pravico delati, pravico stanovati na svojem, nismo pa bili (povsem) svobodni v političnem smislu? Ja, mnogi bi danes zamenjali službo+stanovanje za marsikaj kar nam je prinesla večstrankarska demokracija, svoboda. Tretji pa bi ponovili tudi primerno resnico: morda je bilo takrat kaj bolje, a svobode ne gre zamenjati za nič na svetu!
Delavski praznik prihaja, državni je že tu. V občini in mestu kjer je nekoč bil pojem "delavski Kranj" logičen. Pa saj je še: le lastniki so Američani, Egipčani, Čehi - tam kjer se še dela. Drugod so trgovine, delavski Kranj je drugačen. Kako ne bi bil: župan se k nam vozi iz druge občine, več kot pol občinskih šefov prav tako. Zato ne čutijo z mestom in ga ne dojamejo. Zato je mesto še vedno brez duše in vizije, naš "biti ali ne biti" je komunala, kanalizacija ipd. Ja, saj tudi to je treba urediti, smo dolga leta pozabljali na to. Ampak: mesto poganja nemirni duh, mesto so neke druge sanje, cilji.
Mlad človek iz okolice Celja mi sam po sebi reče, da je Kranj na pogled kar lep, a se mu zdi, kot da se ne razvija. Praznike in delovne dni od osamosvojitve sem je Kranj žalj zapravil. Ne povsem - marsikaj smo plačali iz lastnih žepov. Le nečesa ne moremo kupiti: občutka, da je na hišo treba obestiti zastavo in volje do sprememb. Tukaj. Doma. V našem, mojem, tvojem mestu.