Po bitki smo generali vsi, mrtvega leva pa vsak rad brca. Leta 1991 so bili vojni dnevi, vsak jih je po svoje doživel. Ko danes berem, kako si vojne zasluge delijo, me ne moti, ker je to navada zmagovalcev. Grdo pa je, če kdo odreja, kdo se Slovenije lahko veseli in kdo ne. Ni nas bilo malo, ki samostojni državi nismo verjeli kar takoj, ki smo si želeli predvsem miru. Ampak: kdo hudiča me je potem silil, da sem pri Tržiču doživel, kako je oficir JLA v kolega Mirka Kunšiča uperil brzostrelko in me je bilo pri barikadi TO in ob vojaški koloni JLA strah? Kdo hudiča me je ob napadu na Brnik silil v avto, ki je drvel proti letališču, ki naj bi ga raketirali? Potem smo trije novinarji končali v vojni bolnišnici=porodnišnici...Ja, videl sem vojne ujetnike na sejmišču v Kranju, doživel napad na Jezersko v direktem prenosu v štabu policije in tako naprej. Je bilo nevarno? Ne vem, a sem bil tam kjer sem takrat moral biti.
Danes pa bi vejetno moral kogs vprašati, če mi dovoli veselje. Tele vrsice nastajajo v tujini, a sem naše Slovernije vesel. In me ne motijo partizani na proslavi in skozi leta sem dojel, da smo si bili Slovrnci vedno sami sebi najhujši sovražniki. Srčno upam, da bodo nove generacije o presegle, ker na nobeni strani v nobrni vojni ni samo dobro ali hudo.
Gnusijo se mi ti kravatarji, ki danes jemljejo osamosvojitev, vojno, državo za svojo. Netijo razdor in bijrjo bitke, ki so vnaprej izgubljene. Vsak naj zase preprosto ve, kje je bil 1941, 1945, 1991 in nazdravi svoji državi. Vesel sem, da s tem nimam težav....