Marko Milič. Ime pove vse. Nekoč so vsi otroci vedeli, kdo je. In kaj zna: zabiti koš čez avto, oditi v NBA, biti as med asi. Iz Kranja. Iz našega mesta. Septembra se bomo spet spomnili nanj: ker je vedno slovenski dres nosil s ponosom. Eni pa nimajo časa, imajo samo milijone.
Kako v Kranju danes delamo take idole? Kako skrbimo zanje? Kako jih pritegnemo nazaj v mesto in šport in kako koristimo njihovo znanje? Danes Marko Milič, jutri Aleksander Radosavljević, ki je na koncu bogate kariere, še prej Rožle Prezelj in že davno prej mnogi drugi. Z eno opazko: novih idolov, novih zgledom mladim ni na pretek. Ker v tem mestu postajajo zgledi drugačni in ker zgledi mnogi bledijo. Kranj je postal kulturna, športna in še kakšna provinca - uspehom posameznikov navkljub.
Res smo ogromno vložili v prenovo mesta in kulturo. A izplena ni v tem, da bi kranjska kultura bila pojem, da bi znali v njej najti nekaj novega, prepoznavnega. In šport? Ambasador popularnosti, zagotovo. V Kranju? Niti ne. Župan še ni bil na nogometni tekmi, za ustrezne pogoje in za nove idole pa naredi sedanja oblast malo ali nič. Res, lepo bo (morda) urejena kanalizacija, ampak: je to res vse, kar zmorejo? Da se ob koritu malo mastijo vsi po vrsti?
Ni bilo malo idolov v preteklosti: brata Petrič v bazenu, kje je plavanje danes? Tomo Česen v steni: kje smo danes s podvigi te vrste? Imamo morda kranjski športni muzej, imamo opisano zgodovino športa, olimpijcev, kolajn? Smo se oddolžili vsaj s tem, da vzgajamo nove idole? Lepo je gledati, ko Barbara Mulej svoja otroka uči pravilnih teniških udarcev, lepo je spoznanje, da je "mladi Rade" sin tistega Radeta, ki je brcal dolga leta za Triglav. In naprej? In jutri?
TRMA DAJE POBUDO, DA V KRANJU NAREDIMO MUZEJSKO ZBIRKO O KRANJSKIH ŠPORTNIKIH. PETRIČA, MILIČ, ROPRET, NORČIČ, PORENTOVA, ŠVARČEVA, MNOGI PREJ IN KASNEJE SO SI TO ZASLUŽILI. PREVERILI BOMO ODZIV!